Ni najtežji, je pa eden od epskih alpskih spustov. Čeprav je jezero, po katerem se imenuje, že skoraj izginilo, ga še vedno vsi poznajo po imenu Goldsee trail.
Pred dvesto leti je avstrijski imperij začel graditi cesto, ki je čez prelaz Stelvio povezala Avstrijo z njeno takratno provinco Lombardijo. Ta fantastična mojstrovina je dolga 45 kilometrov, premaga 1870 višncev in ima 45 ovinkov na severni ter 27 na južni strani. Tako poznajo predvsem cestni kolesarji, ki vzpon na vrh najraje začnejo v kraju Prado na južnotirolski strani prelaza.
GoldSee
Sto let kasneje so Prado in Stelvio povezali še z eno potjo. Visoko nad prvo so med prvo svetovno vojno vojaki zgradili oskrbovalno pot, pravzaprav stezo, in jo kljub težkim časom in hudemu trpljenju (ali pa morda prav zato) poimenovali Goldseeweg.
Ko so ti časi minili, je ostala tam gor in pohodnike navduševala s fantastičnim pogledom na gorsko skupino Ortler in na zeleno dolino globoko pod njimi, ki se je polna jablan odpirala proti Meranu. Tako lepa je seveda kmalu privabila tudi gorske kolesarje. In seveda težave, zato so ga za nekaj let zaprli za kolesarje. Zdaj je s časovno omejitivijo spet odprt. Trail je za kolesarje zaprt med 9. in 16. uro, prej in potem ga lahko furajo. Eni si časovnico predstavljajo tako, da morajo z vrha startati pred deveto, drugi tako, da ob devetih sploh ne smejo biti več nikjer na trejlu, vsekakor pa je čez dan za kolesarje strogo prepovedan!
Še en letošnji skok v Livigno in do traila GoldSee
Pred odhodom v Kanado sem sam še enkrat skočil v Livigno. Mislil sem, da bom Goldsee odpeljal že na poti tja, a ko sem prišel na Stelvio, sta bili na prelazu samo 2 stopinji, pa še megla in močan veter. Potegnil sem naprej do Livigna, kjer je bilo vreme lepše in se na Stelviu ustavil nekaj dni kasneje, ob povratku.
Primerno tudi za e-
Prvi kolesarji so se kljub hladnemu jutru na trail podali že kmalu po sedmi. Takrat sem jaz v toplem kombiju še jedel zajtrk. Za začetek moraš splezati strmih 80 višincev do koče Garibaldi. Večina organcev ga tam rine, e-bajkerji pa lahko brez strahu za črtice vklopijo turbo. Ko ravno omenjam e(kološke) kolesarje: Trail Goldsee je primeren tudi z njih. Dolg je 9 kilometrov, ima 120 višinskih metrov vzpona in dobrih 700 spusta. A ko ga pri koči Forkola(Furkelhütte) zaključiš, nisi še nikjer. V resnici si tam končal šele prvo tretino užitka, le spust ima od tam naprej drugačno ime.
Užitek je na Trailforksih označen z modro. Spust ni strm, je pa na nekaterih mestih izpostavljen, saj večino časa prečiš pobočje pod vrhovi tritisočakov, ki so hkrati meja med Italijo in Švico. Sem in tja moraš s kolesa in ga za ušesa povleči čez naloženo skalovje. Gorski amfiteater, po katerem se počasi spuščaš v dolino, je fantastičen. Globoko pod teboj je cesta, na kateri sopihajo cestni kolesarji, uživajo motoristi in bentijo vozniki kamperjev. Kadar lahko umakneš pogled s trejla, se zazreš v mogočne ledenike Ortlerja, pod njim pa v še en “must ride” trail tega področja – črni Tibet trail.
Ko na GoldSee srečaš Slovenca
Na vrhu sem ga pozdravil z domačim ”Živjo!”. Z drugimi pozdravi se v tujini ne mučim. Pogledal me je in v štajerščini vprašal: ”Ka si Slovenec?” Matjaž, ki je na začasnem delu v Innsbrucku, pozna večino mojih štajerskih prijateljev in je z njimi tudi fural. Prav lepo jih pozdravlja! Že pred peto je štartal iz Prata in počasi pribarcal na vrh. Večino jih to pot opravi s šatlom. Jutranje brcanje odsvetujem, saj ti s šatlom ostane več (dovolj) moči za dolg spust.
Matjaž je boljši spustaš od mene, a vseeno sva furala skupaj. V dvoje je lepše in varneje, pa še fotografirala sva drug drugega. Spust do koče Forcola sva odpeljala brez težav, le tik pred zaključkom naju je nakurila mlada gorska tekačica, ker sva že krepko prekoračila časovno zaporo. Se zgodi. Tam sva se ločila. Matjaž se je sustil v Trafoi, jaz pa nadaljeval dol, v Prado.
18 kilometrov, večinoma spustaško
Ja, dol, v Prado. Drugi del spusta je 18 kilometrov dolga zgodba s 400 višinskimi metri vzpona in novimi 1.550 metri spusta. Saj veš, da pri koči Forcola nisi še nikjer? Nadaljevanje je precej bolj razgibano. Nekajkrat moraš strmo navzgor, e-bajkerjem pa nadaljevaje zagrenijo lesene ograje, kjer moraš kolo dvigniti visoko nad glavo, da se zrineš skozi ozek V prehod. Iz kamnitega visokogorja se prestaviš na travnike in kasneje v gozd. Steza postane strmejša, zaprta z ostrimi zavoji in polna korenin. Roke in noge že bolijo, matematika pa ve odgovor. Z vmesnimi vzponi je od vrha do doline celih 28 kilometrov in kar 2300 višinskih metrov spusta!
Če uživaš navzdol, moraš užitek prenesti tudi navkreber
Pot nazaj na sedlo Stelvio je bila krajša. Samo 25 kilometrov, samo 48 ovinkov in malenkost čez 1800 višincev. Prej ko nehaš gledati na Garmina, hitreje pot mine. Spotoma sem pomagal dvema cestarjema, ki sta imela defekt, ne pa ustrezne zračnice. Kasno popoldne na cesti ni bilo več veliko kolesarjev. Na sedlu je bilo spet hladno. Preoblekel sem se, na hitro nekaj pojedel in se odpeljal domov.
Še nekaj fotografij:
