Jure, naš najstnik, me je včeraj vprašal, če lahko pogledam Žigovo kolo. “Vilice ima prazne”, je še rekel. “Seveda, časa imam na pretek,” sem odgovoril in šel po kovček z orodjem. Tale virus je nam, espejem, podaril neplačan dopust, ki ga nismo ravno veseli. A v tej godlji smo skupaj z mnogimi drugimi.
Priznam, da nisem razmišljal o koroni, ko sem mu nastavil vilice in zadnje vzmetenje. Spotoma sem opazil, da kolo potrebuje nov gonilni ležaj, pa da je zadnje pesto zmajano in da je puša amortizerja preživela svoje. Hja, Žiga s prijatelji obvladuje bližne trejle. Končal sem z delom na črno in mu predlagal, naj poleg hudih nalepk kolesu nakloni še nekaj prave serviserjeve nežnosti. Njegov rumeni velikan Reign še ne sodi med tista kolesa, ki čakajo, da z njih odpade zadnji šrauf in se za vedno ustavijo.
Tudi Rok me večkrat pokliče in vpraša za kakšen nasvet. Včasih tudi po nepotrebnem, a sem vedno vesel, saj ima kolo rad in lepo skrbi zanj. Rok je faca. Mladega najstnika kar razganja od energije. Njegov oče ga je že nekajkrat vzel z nami na turo. Tastari smo ga vedno veseli, saj so naša kolesarjenja potem še bolj zabavna. Rok zaključuje osnovno šolo, a kljub mladosti brez težav vozi z nami. Taki mladci so neverjetno hitri. Tehnika mu ne dela težav. Bicikl obvlada tako, kot bi bil rojen z njim ali pa za njega.
Zelo je radoveden in ves čas sprašuje ali komentira. Res je, da to vzame nekaj časa, a to je dobro in prav, saj na mladih svet stoji. Edina stvar, kjer potrebuje nekaj pomoči in pozornosti, je vožnja v skupini. V njegovi mladi glavi je zaenkrat več veselja in igrivosti kot pazljivosti, zato drugi pazimo nanj. A se hitro uči. Nekaj prijaznih opozoril (pa ne od očeta, ta se ne primejo dovoj) in nekaj pohval je naredilo svoje.
Otroci so radi skupaj s starejšimi in všeč jim je, ko so v skupini enakopravni. Kdaj so sposobni kolesarjenja z odraslimi, morajo oceniti njihovi odgovorni starši. Rok je bil prvič z nami pri trinajstih. Otroci s šalami in neobremenjenim pogledom na življenje poživijo skupino. Njihovo zavzetost in odgovornost lahko povečamo s tem, da jim damo kakšno resno nalogo. Vseeno pa od otrok ne smemo pričakovati preveč. Sami znajo poskrbeti zase, vendar moramo starejši (starši) še enkrat preveriti njihovo opremo, oblačila, hrano in pijačo. Seveda pa otrok ne smemo siliti v skupino. Sem in tja je že potrebno nekaj vzpodbujanja, s prisilo pa uničimo zabavo otroku in doživetje skupini.
Prav nič zabavni pa niso odrasli, ki se obnašajo kot otroci. Ti v vrtincu korone na spletu še kar objavljajo svoje kolesarske dosežke. Res je, da za razliko od Italije in Španije kolesarjenje pri nas še ni prepovedano in upam, da bo tako tudi ostalo do konca teh norih dni. Zmerna aktivnost na svežem zraku, vendar brez pretiranega druženja, je celo priporočena. Vseeno pa to ni čas za fb in IG hvalisanje. A očitno nekateri brez tega ne znajo živeti. Aleksej je pred dnevi zapisal, da lahko rekreativec zaradi pomanjkanja aktivnosti celo zboli. Jaz bom rekel: “Kar naj!”. Če ga bo to vrglo, je itak že bolan.
Če imaš čas, preberi še:
in:
Ko otroci zavrtijo kolesa