Užival sem na polno. Morala mi je tiho šepetala, da to ni čisto prav, da bi moral drugače. A to je bilo le na začetku, že drugi dan je pod temnimi oblaki, ki so v sebi komaj še zadrževali vodo, obmolknila. Kasneje se je morda še oglasila, a jo je preglasila vesela družba in nežno brenčanje naših e-koles, tudi mojega.
Vsi različni, a na turah enakopravni
Jeseni sem vodil dve zanimivi skupini gorskih kolesarjev. S Francozi smo kolesarili po Elbi. Čeprav so stari med 54 in 74 let, gorsko kolesarjenje za njih ni šport, ampak predvsem rekreacija, druženje in zabava, šele na koncu pa tudi preizkus njihovih sposobnosti. Na elektriki sta bila le najstarejši Alain in Myriam, ki ji malo nagaja srce. Ostali so še vedno akustiki. Celo Christian, ki ima doma obe kolesi, je na Elbo prišel z organskim, najpočasnejša Gilian pa na e- sploh ne sliši. Pravijo, da želijo prevoziti tisto in toliko kot zmorejo, in zaenkrat jim gre gorsko kolesarjenje še prav dobro od nog. Če se za doživeto ne bi potrudili, bi jim na koncu nekaj manjkalo.
Druga skupina je bila njihovo popolno nasprotje. Dve Američanki in škotski par življenje podrejajo kolesu. Z zavitimi in ravnimi balancami vozijo ceste, makadame, hribe in hoste. Ne bojijo se vetra, mraza in dežja. Na kolo večkrat pripnejo potovalne torbe, včasih pa tudi štartne številke. A za kolesarski dopust v Sloveniji so si izbrali električna kolesa. Želeli so predvsem uživati in v tednu dni doživeti ter prekolesariti kar največ. Kolo, ki jim je čez leto športni rekvizit, so na počitnicah spremenili v sredstvo užitka.
Z drugo skupino sem se na elektriko priklopil tudi jaz. Na agenciji so mi dali mašino in v smehu dodali, da lahko vozim tudi z ugasnjenim motorjem. Prvi dan smo šli na Vršič. Brez e-pomoči seveda ni šlo, a sem ves vzpon opravil v ”eko” načinu. Varčevanje z elektriko je pomenilo, da sem 800 višincev premagal s povprečnim pulzom 165 udarcev na minuto. Če želiš, lahko tudi z elektriko lahko pošteno garaš. Drugi dan so nas nad Sočo strašile dežne kaplje in za EKOlogijo ni bili ne časa ne smisla. Tretji dan se je zjasnilo tako na nebu kot v glavi in elektrika je končno postala moj partner. Nisem je izkoriščal, sem jo pa uporabljal. Teden dni sem kolesaril ”z” in skoraj nič ”na” elektriko.
on/off
Kolo je naenkrat postalo težje in manj živahno, ture pa lažje. Največja nadloga je bila tipka on/off. Starejši motor Shimano moraš vklopiti, ko miruješ, jaz pa sem na to največkrat pozabil in se spomnil šele takrat, ko sem že poganjal pedale. Sledil je kazenski ”error”, sestopanje s kolesa in ponovni zagon. Ko pa elektrika končno steče skozi motor, ob stalni pomoči poreže vse tiste špice, ko moraš res stisniti zobe in dati vse od sebe ali pa preklopiti v ”walk mode”. Hkrati olajša mnoge tehnično zahtevne prehode, saj se manj ukvarjaš s kondicijo in se lažje posvetiš podlagi. A tehnični napredek me je vsaj na enem področju preselil eno kolesarsko generacijo nazaj v obdobje koles z dvema menjalnikoma. Zadnjega sem seveda imel, prednji pa se je pojavil v obliki tipke za izbiro električne pomoči.
Pravilna kombinacija obeh je pogoj za pravilno kolesarsko kadenco, ta pa je še kako pomembna za lažje premagovonje zahtevnega terena. Počasno vrtenje pedal upočasni vse gibe kolesarja, hkrati s tem pa tudi njegove reakcije na dogajanje pod kolesi. Nizka kadenca, nerealna hitrost vzpona in nenavaden položaj na kolesu takoj izdajo novopečenega elektrokolesarja. Moji električarji seveda niso pripadali temu plemenu.
Kako si predstavljamo aktiven dopust? Z e- ali brez e- pomoči
Razlike med obema skupinama jasno kažejo na razlike v dojemanju dopusta. Eni si takrat privoščijo malo več aktivnosti, drugi malo več doživetja in nekaj več udobja. Kaj je prav in kaj narobe? Vse je prav in nič narobe, sploh ko na tehtnico dodaš še turistični vidik. Prav ta jo pogosto prevesi na stran elektrike. Ko na (prekratkem) dopustu spoznavaš nove kraje, slogan ”višje, hitreje, močneje” pomeni tudi več doživetij, to pa na kolesarskih turah lahko vključuje tudi legalen e-doping. Tisti, ki ob omembi e- pomoči zavijajo z očmi, naj pomislijo, da sta v istem košu tudi žičnica bajkparka in šatl na vrh traila. Dosežki ”by fair means” imajo zato še posebno veljavo.
Je elektrika lahko motivacija?
Poznam take, ki kolesarijo samo na elektriko. Precej njih se brez njene pomoči sploh nikoli ne bi spravilo na kolo, z dodatno energijo pa najdejo voljo, moč in motivacijo. Občudujem tiste, ki imajo obe kolesi in se po trenutnem navdihu ter počutju odločajo med akustiko in elektriko. Vsakič, ko jih vidim na organskem kolesu, sem vesel, saj dobro vem, kako privlačno je e- mamilo. Največ gorskih kolesarjev pa še vedno kolesari tako, kot si je konec sedemdesetih prejšnjega stoletja zamislil Joe Breeze – z organskim kolesom in svojimi mišicami. Super ste!
Seveda ima vsak svoje želje in svoje potrebe. Zato eni furamo hardtaile, drugi fulije, eni širše, drugi ožje pnevmatike, eni hitreje navzgor, drugi bolje navzdol, eni za užitek, drugi za šport, eni z dopingom, drugi na noge. Jesenski teden na električnem kolesu je bil prav zabaven. Pa si tega tudi želim? Zaenkrat še ne. Odlično se počutim s trdim in organskim. 😉
Preberi še: