… in mi imamo radi Rabac! Za mtb.si vikend nam je podaril dva, enim pa celo tri ali štiri lepe sončne dneve. Tako lepe, kot jih konec oktobra ne pričakuješ niti ob morju.
Radi ga imamo zaradi trejilov, ki se dvigajo nad Bike centrom Rabac ter zaradi vseh poti in steza, ki se od tam skozi Ripendo Kras nadaljujejo proti Standarju in Plominu, ali na drugi strani Labina proti Raši in Skitači. Res pa je, da kamorkoli hočeš, moraš najprej preplezati ogrevalnih 300 višincev. Ja, tako je morsko gorsko kolesarjenje.
Rabac imamo radi tudi zaradi prijaznih domačinov, ki so nam pomagali pri pripravi in izvedbi mtb.si vikenda.
Pred dvema letoma nas je orkanska burja komaj spustila na Rab, a ko smo bili enkrat na njem, je vse teklo gladko. Edino drugi dan nam je močna plima malo skrajšala predvideno turo. Tokrat nas je sonce že ves teden vabilo v Rabac.
Najprej po darila, potem v “kino”
Mnogi so zato v petek pohiteli in na morju izkoristili že petek. Večina pa nas je tja prišla popoldne in pred Bike centrom Rabac so vrečke za dobrodošlico in sladke borovničkezapečatile mnoga nova kolesarska prijateljstva.
Potem pa hitro na večerjo in naprej v knjižnico Valamarjevega hotela Sanfior. Tokrat tam nismo brali ampak smo razvili veliko platno, povezali računalnik s projektorjem in skoraj v naravni velikosti uživali v norostih kolesarskih umetnikov na že 14. Red Bull Rampage. Tako, kot so v Utahu do konca zdržali le najboljši, nas je v salonu le peščica pozdravila zmagovalca Brandona Semenuka. Jutro je bilo takrat že blizu.
V lep, sončen dan
Sobota je bila prvi dan za furanje. Tiste, ki so si najbolj želeli parka in trejlov, sta v peskovnik peljala Jan Porič (kolesarski vodnik pri Outdoor Station ter ustvarjalec pri Porson media) in Andrej Dekleva. Prefurali so skoraj vse trejle nad hoteli, tudi rahlo spornega Devils Creeka, in zaključili na Babewatchu, ki jih je pripeljal do morja. Jan si je vzel čas in ekipo podučil še o skokih in tehniki vožnje čez skalne drope.
Sam sem vzel “maratonce”. Čez Labin smo se spustili v Rašo in jo potegnili do Skitače. Pri cerkvici Svetega Mateja smo obrnili in se proti Labinu vračali po stezah, ki so mi jih pred enim tednom pokazali domačini. Mahova skupina je bila dvojezična, saj sta bila z nami tudi naša posebna gosta Tomislav in Igor iz ekipe 4 Islands, pa še nekaj Hrvatov iz Labina in Reke je poganjalo pedala v našem ritmu. Nismo tekmovali, bili pa smo hitri.
Tretjo skupino je vodila Mahova vodnica Živa Hartman. V njej so se našli vsi tisti in tiste, ki turo radi začnejo in končajo v zmernem tempu, vmes pa pofurajo lepe steze in resne spuste. Peljala jih je pod Standar, tam naredila krog in skupino spustila po popularnem Espressu. Nekaterim je bilo to premalo, pa so turo podalšali še z zahtevnejšim Babewatchem. Metlo je držal Aleš Boben.
Resnemu kolesarjenju je popoldne sledilo še malo manj resno. Pravzaprav je bilo zelo resno, saj je šlo za tekmovanje na pumptracku. Brez poganjanja s pedali smo divjali po krogu in lovili glavno nagrado – pisane steklenice piva Crazy Duck. Njihove tangice smo razdelili že prej, kar tako, brez tekme ali žreba. Najhitrejši je bil Andraž in si prislužil toliko piva, kolikor so mu ga (pre)pustile ženske tekmovalke.
Zvečer smo spet zasedli knjižnico. Brez platna in projektorja sta nas na kvarnerske otoke popeljala mali šef 4 Islands Igor Rulj in veliki šef Tomislav Zobec. Etapno gorskokolesarsko dirko poznamo vsi, onadva pa sta nam povedala še veliko zanimivosti in šaljivih zgodb iz ozadja. Zdaj vemo, zakaj se 4 islands ne odvija v Dalmaciji, pa zakaj je omejena na 600 tekmovalcev in iz katere države jih bo leta 2020 največ na štartu.
Bo treba vikend raztegniti za vsaj še nekaj dni
V nedeljo zjutraj nam je premikanje ure nazaj dalo eno dodatno uro spanja. Saj res, kaj je zdaj s tem premikanjem ure? Bo ukinjeno in kateri čas bo obveljal? Čeprav smo morali izprazniti sobe, je bil pred nami še en kolesarski dan. Ponudba je bila podobna sobotni: park, hitrejša in malo daljša tura ter krajša tura, skupine pa so se rahlo premešale. Dodatna ura se je dnevu kar poznala in popoldne je ostalo še dovolj časa za sončno plažo in (vsaj meni že hladno) morje. Da je bil odhod domov malo lažji je poskrbel mrak, ki je to nedeljo prišel nenavadno hitro.
Rabu je sledil Rabac. Rabac se rima na skoraj vse in čeprav smo ekipa mtb.si in naši prijatelji pripravili le kratko pesmarico, pesem naših in vaših koles še vedno poje v naših in vaših glavah in srcih. Hvala vam, da ste bili z nami!
Fotografije smo prispevali Jan Porič, Živa in jaz
