V filmskih klasikah iz šestdesetih let je Toskana prostrana pokrajina, posuta z nizkimi griči, prekrita z raznobarvnimi polji in prepredena z drevoredi cipres. Takšna je še danes. A Toskana je tudi drugačna.

Res je polna nizkih gričev, na vrhu katerih so kot koklje na jajcih postavljene mogočne kmetije. Z njih imajo lastniki lep pogled na svoja obsežna polja. Na malo višjih hribčkih so mala, simpatična mesteca s strmimi ulicami, stisnjenimi rdečimi hišami in rožami na policah. Toskana ima tudi prave gore, Prado je visoka kar 2064 metrov, a tja gor s kolesi nismo rinili.

Sončnice in oljke

Od začetka maja do konca septembra so polja, ki prekrivajo toskanske griče, barvna kot štrikana kapa stare mame. Pobarvajo jih žita, sončnice, oljke in vinska trta. Iz žit delajo pašto, ki da moč kolesarjem. Sončnice so krive za počene gume, ko gledamo zlate rože pod modrim nebom. Oljčno olje se bolje počuti v trebuhu kot na verigi. In vino … bi raje kupil vrhunsko novo kolo ali za isti denar steklenico arhivskega vina?

Bele ceste

Skozi drevorede cipres se vijejo neskončne bele ceste – strade bianche. To so neskončno lepe makadamske poti, zavito speljane med in čez toskanske griče, ki nad vinogradi in pod oljčnimi nasadi povezujejo osamele kmetije z zgodovinskimi mesteci. Ceste so bele tako kot kolesarji, ko se po urah, preživetih na njih, prašni ustavijo na kapučinu. Ali pa na kozarcu včasih belega, zdaj pa že dolgo rdečega Chiantija.

Tuscany Trail, L’Eroica …

Bele ceste gostijo najlepše daljinske kolesarske poti daleč naokoli: zahtevno Tuscany Trail, makadamsko klasiko L’Eroica in Via Francigeno, ki jo delimo s pobožnimi romarji. In prav te so nas prejšnji teden zvabile v osrčje Italije. Novembra so bila polja že preorana, zato je bilo manj barv. To smo opazili šele na fotografijah, za nas jih je bilo še vedno dovolj. Tudi ture so bile manj gorsko kolesarske in bolj potovalne. A za spremembo smo si želeli prav tega. Štiri dni smo kolesarili od mrzlega jutra do prezgodnjega mraka, vmes pa dva dneva vedrili.

Ustavljali smo se na dvoriščih lepo urejenih kmetij in pred mogočnimi cerkvami starih mest. Po tleh smo pobirali kostanj in na drevesih iskali pozabljeno sadje. Lizali smo nesramno drag orjaški sladoled in se zvečer greli v vroči vodi divjih naravnih vrelcev. Jezili smo se na lovce, ki so pokali vse naokrog in na tleh puščali tulce šibrovk, ter se smejali prebitim tubolarjem, ki so krasili obcestno grmovje.

V Firencah smo se s kolesi zapodili mimo Davidovega lulčka in obkrožili veličastno katedralo. Nočna Siena je bila še lepša, ko se je za Torre del Mangia pokazala polna luna. V Montepulcianu smo spoznali Micheleja in njegovo unikatno trgovino Urban Bikery z ročno izdelanimni stilskimi kolesi. A dražja od njegovega najdražjega kolesa je bila zaprašena buteljka vina v Montalcinu.

Visoko nad megleno dolino pa nas je najbolj navdušil mali Radicofani. Gruča opečnatih hišk pod trdnjavo, nekaj ulic polnih rož in na trgu ob cerkvi simpatična kavarna z najboljšim in najcenejšim kapučinom.

Prostrana Toskana

Toskane smo se le dotaknili. Čeprav imamo radi naravo, nas je navdušila mogočna arhitektura srednjeveških mest. Čeprav imamo radi gorske steze, smo uživali na belih makadamskih cestah. In čeprav smo v štirih dneh prevozili veliko, nas naslednjič čaka še mnogo več.