Stari ata, štajerska korenina, se je že dolgo slabo počutil. Končno je šel k zdravniku. Ta je med pregledom ves čas mrmral in odkimaval, na koncu pa rekel: “Ata, vaše ste popili.” A starček se je namuznil in odgovoril: “Res je, svojega nimam več, ampak brat ga ima še 300 litrov!”
Proti Posočju
Prejšnji teden je dež opral cvetove sadnega drevja, zbudil liste in sveže zeleno pobarval tolminske trave. Do konca tedna se je ravno prav osušilo in ogrelo, da smo šli tja, čez hrib. Posočje je eden najlepših slovenskih gorskokolesarskih biserov in zgodnja pomlad, ki je letos še posebej topla, je pravi čas za obisk.
Od jezera pri Sveti Luciji smo jo najprej mahnili gor na Žlejzn. Vmes je bilo seveda preveč asfalta, a sta ga zven velikega ksilofona in ragled z balkona na Tolminko, Javorco in Rdeči rob kar zbrisala. Nazaj grede smo se ustavili v Čadrgu. Ta vasica dokazuje, da lahko. Da lahko preživiš, tudi če živiš na koncu strme, ozke in zavite ceste. Visoko nad dolino, kjer je največ prebivalcev – krav. In prav te dajejo odlično mleko, pridni domačini pa iz njega ustvarijo najboljši sir in skuto. Potrkali smo pri Križarju. Tokrat nam Jani ni zapel, ampak je iz kleti prinesel domači sir. Z nakupom lokalnih dobrot se domačinom najlepše zahvalimo za lepote, ki nam jih ponujajo zastonj. 
Zdaj so tisti dnevi, ko se z veseljem zapodiš skozi gmajne. V tem letnem času so gozdovi še svetli, saj je listje komaj začelo odganjati. Tri zime nazaj jih je dodobra razredčil in posvetlil tudi žled. Večino razdejanja so na tolminskem že pospravili, a na tisti februar še vedno spominjajo redka padla drevesa, pa drevesa brez vrhov in skladovnice drv ob poteh. Po (pre)suhi zimi na stezah še vedno šumi jesensko listje.
Iz zasede
Naenkrat pa žlajfa in stoj! Znašli smo se pred Pologarjevo domačijo. Na klopci pred njo pa fantje pri kosilu. Bonton je seveda zahteval, da smo se ustavili in jih pozdravili, a oni so si to predstavljali po svoje. Seveda, saj so bili Štajerci! Dva sta bila pravzaprav domačina. Pologarjeva, rojena v tej hiši, a sta že dolgo nazaj odšla v tiste vinorodne kraje, kjer zori najboljše belo vino. Tako so trdili in ga ponujali v pokušino. Prisedli smo k mizi in vino je steklo. Stekla je tudi beseda. Pubeci že vrsto let prihajajo sem in skbijo za posestvo. Kmetija je njihova varna hiša, kjer ni prostora za življenske tegobe. Te pustijo doma, na Štajarskem. Od tam pripeljejo le vino.
Morda bi morali ostati pri njih. Pa nismo. V hiši na hladnem je bilo še preveč vina za žejne kolesarje in gostoljubne Štajerce. Dolina je bila tudi daleč in predvsem globoko, pred nami pa še en dan. Spustili smo se k Tolminki. Štajerska zaseda nam je prekrižala načrte, a do izvira Tolminke smo si vseeno želeli. Zavili smo desno in kmalu ujeli Uroša, invalida na triciklu. Če nas Štajerci ne bi zadržali, se prav gotovo ne bi srečali. Tako pa smo mu pozno popoldne pomagali izpolniti eno njegovih največjih želja.
Letošnji prvi posoški vikend je ponudil več, kot smo pričakovali. Poleg sonca, veselih Štajercev in hvaležnega Uroša ga je polepšal še zajeten paket kolesarskih oblačil iz Asa Naklo. Moja letošnja pomlad bo v barvah Zienerja.
