Recimo, da mu je ime Srečko, saj je imel v petek 13. maja kljub hudi nesreči neverjetno srečo. Prav tako ni pomembno, kje se je Srečku zalomilo. Saj veš, tam gor, uro hoda od zadnje ceste. Pomembno je to, kar se je zgodilo.

Prijatelji so bili v službahSrečko pa je imel dopust. Turo je imel že dolgo na seznamu želja. Vremenska napoved je bila dobra, pa je šel sam. Nikomur ni omenil, kam gre. Čeprav je imel športno uro in pametni telefon, ni pognal aplikacije za sledenje. Dan je bil lep, tura zahtevna, kot si jo je predstavljal, v resnici pa med kolesarjenjem ni užival tako, kot bi lahko. Polno čudnih misli se mu je podilo po glavi. Do trenutka, ko je brez kril poletel po zraku.

Na izpostavljenem mestu se je z levo stranjo krmila dotaknil skale in to je bilo dovoljda ga je vrglo v desno v prazno. Reševalci niso mogli verjeti, da je preživel 25 metrov padca, a to je bilo šele dve uri kasneje, prej pa …

Polet prek pečine

“Padel sem z zapetimi pedali. Imel sem občutek, da se vse dogaja v počasnem posnetku brez zvoka. Nobenega strahu nisem občutil. V trenutku so mi skozi možgane šli odgovori na vsa vprašanja, ki sem si jih zastavljal čez dan. Ko sem prvič udaril ob tla, se je vse spremenilo. Zaslišal sem strahovit trušč, jaz pa sem se kot v divjem vrtiljaku zvalil po strmini. Potem sem se zataknil v grmovju, čez mene je poletelo še kolo in vse se je vse umirilo. Pogledal sem naokrog, pogledal sem sebe in zagledal grdo zlomljeno desno roko. Objela me je tema.”

Sreča v nesreči

Srečko je imel srečo, saj je le za trenutek izgubil zavest. Potem se je začel boriti za življenje. Desna roka je bila neuporabna. Leva noga je krvavela, a jo je lahko premikal. Desna je bila vsa obtolčena. Glava pod čelado tudi. Nekaj metrov pod seboj je videl kolo. Na krmilu bi moral biti telefon, s katerim se je med turo navigiral. Med njim in kolesom je bil skalnati prag. Kljub norim bolečinam in nevarnosti novega padca se je nekako spustil do njega. Tam pa razočaranje, saj je bil nosilec prazen. Začutil je žejo, vendar tudi bidona ni bilo več na kolesu. Oranžno plastenko je zagledal še malo nižje, a ostro kamenje jo je prebilo in bila je prazna. Je pa tam blizu zagledal telefon. Ta je bil nepoškodovan! Nerodno je odtipkal številko 112. Signala je bilo le za vzorec in zveza zelo slaba, a nekako je centru za obveščanje le razložil, kaj se je zgodilo, in jim javil svoje koordinate. Takoj za tem je poklical še mene

Ura je bila 12:26: ”Matej, padel sem. Hudo je, poklical sem reševalce in zdaj jih čakam.” Njegov glas je bil miren, zaupal sem mu, zato nisem nič spraševal. V resnici bi ga moral vprašati vsaj to, kje je. Vedel sem, da mora biti ves čas dostopen reševalcem, zato ga nisem klical nazaj. Poslal sem mu SMS sporočilo, to deluje tudi, ko je signal slabši: ”Si že v strokovni oskrbi? Ko boš lahko, napiši samo JA, da bom miren.” Skrbelo me je, da se bo onesvestil in ga reševalci ne bodo našli.

Ko se minute vlečejo kot ure

Več kot dve uri sem v skrbeh čakal njegov odgovor. Razen stavka, ki ga je povedal, nisem vedel ničesar. Potem sem poklical prijatelja, gorskega reševalca. Preveril je in takoj potrdil, da je bila nekaj po dvanajsti sprožena reševalna akcija gorskega kolesarja, nič pa še ni vedel o poteku akcije. A je kmalu poklical nazaj: ”Akcija je končana, Srečko je imel neverjetno srečo in je že v bolnišnici.” Moje olajšanje je bilo neverjetno.

Ob 16:30 je zazvonil telefonKlical je Srečko. Od narkoze je bil še ves omotičen, povedal je, da so mu brez operacije naravnali zlomljeno roko, zašili rane na nogi in oskrbeli ostale poškodbe. Zvečer ga bodo že spustili iz bolnice. Prosil je, da z Živo prideva ponjpa po kolo in njegov avto

Ob sedmih zvečer je sedel na sovoznikovem sedežu in vrnili smo se 7 ur nazaj

Po klicu v Center za obveščanje se je počasi dvignil višje proti potis katere je padel. V resnici je bila to slaba odločitev, saj je bil tam signal še slabši in z reševalci, ki so ga večkrat klicali, se je le stežka pogovarjal. Hkrati ga je začelo skrbeti stanje telefonske baterije. Od doma je seveda šel s polno, a jo je precej porabil že z navigacijo med turo. Zaradi slabega signala se je baterija praznila še hitreje, ves čas pa je imel aktiviran tudi GPS sprejemnik in aplikacije, ki bi lahko pomagale pri reševanju. 

Imeti pščalko ni slabo

Reševalci so hiteli, njemu pa se je čas ustavil. Kasneje je povsem izgubil telefonski stik z njimi. Naenkrat je opazil, da se z vrha proži kamenje. Pomislil je, da so nad njim reševalci, in začel žvižgati s piščalko na zaponi nahrbtnika. V resnici je kamne sprožil gams, ki je bežal mimo njega. Reševalci pa so bili že tako blizu, da so tudi oni slišali žvižge. Dolgega čakanja je bilo konec, Srečkovih muk pa še ne. Oskrbeli so mu rane in Srečko je prepričal reševalce, da bo z njihovo pomočjo lahko hodil in da ne potrebujejo helikopterja. Kmalu mu je bilo žal. Pot do reševalnega vozila se je prekleto vlekla. Zdravnik jim je po radijski zvezi zabičal, da mu ne smejo ponuditi hrane ali pijače. Zaradi kasnejše narkoze je bila kruta prepoved povsem na mestu.

S Srečkom proti domu

Na poti domov smo poklicali reševalce in prevzeli koloSrečko je imel zlomljeno rokokolo pa zlomljeno ročico zavore in raztrgane gripe. Srečko je bil poln odrgnin, ureznin, bušk in potplutb, okvir kolesa pa ni imel niti praske! Potem smo šli na hrib po Srečkov avto. Malo pred polnočjo smo v dežurni lekarni dobili močne protibolečinske tablete, in ko se je petek obrnil v soboto, je bil Srečko doma.

Del noči je celo prespal, v soboto pa so se pojavile tiste prave bolečine, ki pridejo dan potem. Hkrati je ugotovil, da so najtežja opravila tista najbolj osnovna. Kako z eno roko obuješ nogavice? Ampak Srečko se ne da. Veselimo se že dneva, ko bomo spet skupaj na kolesu in vsi modrejši za eno veliko življenjsko lekcijo.

Če greš sam na kolo, povej nekomu, kam greš!

Gozdovi in planine so prostrane in če boš le malo zašel s poti, te bodo v primeru nesreče težko našli. Če pogosto voziš samdeli lokacijo z nekomUporabljaj aplikacijeki zaznajo padec in o tem obvestijo tvoje bližnje. Na turo pojdi s polno telefonsko baterijo. Nikoli ne veš, kaj se ti (ali komu drugemu) lahko zgodi in kako krvavo boš potreboval telefon. Powerbank in kabel s tremi najpogostejšimi priključki v nahrbtniku nista slaba ideja. Preveri, kako na različnih napravah ugotoviš svoje koordinate. Večina nahrbtnikov ima na prsni zaponki piščalko. Ta ni tam kar tako. Če boš z glasom klical pomoč, ti bo ta kmalu upehal. V piščalko lahko pihaš veliko dlje.

Padci so pač sestavni del kolesarjenja. Eni so smešni, mnogi nepotrebni, vedno bolijo in nikoli si jih ne želimo. Pred kratkim me je klical znanec in mi potožil: ”Novo kolo me je že štirikrat zabrisalo po tleh! Kaj je narobe z njim?” Verjetno ni nič narobe s kolesom. So se pa kolesa v zadnjih letih precej spremenila. Širše krmilo, večji obročniki, boljše vzmetenje in predvsem potopna sedežna opora dopuščajo in odpuščajo več. Večje naklone, bolj zahteven teren, višje hitrosti. Meje so se premaknile, a še vedno obstajajo. Če ne prej, pa na tleh.

Petek trinajsti

V petek, 13. maja se je Srečko pridružil klubu tistihki imamo dva rojstna dneva. Ob njegovi pripoved sem se spomnil svojega padca pred več kot 20 leti. Nobenega strahu, morda malo presenečenja, že v naslednjem trenutku pa so možgani mrzlično iskali rešitev … in jo v nedeljo, 6. septembra 1998, še pravi hip našli. Srečko pravi, da je ta dan spoznal množico dobrih ljudi. Tudi jaz sem bit takrat obkrožen s samimi srčnimi ljudmi. Oba jim lahko rečeva samo HVALA!