Ne vem, če je še danes tako, ampak v naših časih smo komaj čakali športni dan. En dan brez pouka, aktivnosti so bile “navadne”, pa smo bili vseeno zadovoljni.

Jeseni in spomladi pohod ali tek, pozimi smučanje, drsanje ali bazen. Danes je izbira večja, za navdušenje pa nisem čisto prepričan.

Kaj pa MTB?

Prijateljica, ki uči na srednji šoli, si je že nekaj let prizadevala, da bi dijakom omogočila še eno zanimivo izbiro: gorsko kolesarjenje. Vmes se je vrinila korona, tudi lani njen predlog ni bil obsijan s srečnim soncem, letos pa je kolesarska sreča na njeni strani. Ravnateljica se je strinjala, sodelovati je moralo le še vreme. Vremenska napoved se je precej menjala, a na koncu je obveljala tista boljša.

Zlomljeno rebro pa res ne bo uničilo športnega dneva

Vse je bilo okej, samo jaz sem imel eno težavo. Ker je bil za šolo to prvi gorskokolesarski športni dan, sem ga vzel zelo resno. Od poteka prvega bo odvisno marsikaj, predvsem naslednji, če še bodo. Za turo sem izbral “povprečno” legalen krog, ki smo ga že večkrat prevozili na Mahovih sredah. Vseeno sem dan prej šel na traso in jo prevozil, da ne bi bilo kakšnih presenečenj.

Na nerodnem mestu sem nekaj motovilil in med vzponom padel. Tako nerodno, da sem si zlomil rebro. Preveč truda je bilo vloženega v ta športni dan, da bi zdaj odpadel, in če je Petra s hujšo poškodbo pritekla do olimpijske medalje, bom zmogel tudi jaz. Pa ni bilo lahko.

Ducat “ta pravih”

Jutro je bilo hladno, a sončno. Ducat jih je prišlo na loško železniško postajo. Poleg profesorice kar tri punce! Vsi so bili resni gorski kolesarji. Jasno, srednješolci ga žgejo na polno. No, eden je imel (očetovo) električno kolo, a to ni bil prekršek za izključitev. Nič niso rekli, a v očeh jim je pisalo, da od starčka na hardtailu ne pričakujejo fure po njihovih željah. Ko sem jim povedal, da sem Jakov oče, je pogovor stekel in začutili s(m)o, da bo tole dober dan.

Najtežji del vsake vodene ture je spraviti kolesarje iz urbanega okolja do hoste. Od tam naprej je vse lažje. Najstniku lahko ves dan pridigaš o varnosti, pa bo še vedno vse šlo mimo njega. Vseeno sem poskusil, jih spomnil, da so prvi, da bo od njih in njihovega obnašanja odvisno, če bodo (oni in generacije za njimi) na športnem dnevu še kdaj kolesarili.

Drugi poudarek je bil namenjen spustu. Večina fantov in dve dekleti so imeli enduro kolesa in taka je bila tudi njihova oprema. Torej so (dobri) spustaši. Spomnil sem jih, da so uradno v šoli in naj trejla ne peljejo na polno. Naj ga vzamejo z malo rezerve, in če jim bo všeč, se lahko že naslednji dan vrnejo in ga odfurajo po svoje.

Pot do trailov po predpisih, nato 400 višincev

Skozi mesto smo šli, kot bi delali kolesarski izpit. Tisti, ki so imeli “full face” oziroma spustaške čelade, so malo negodovali, ker so jih morali imeti na glavi. Prav tako so jih imeli na glavi po stezah skozi hosto. Šele na asfaltnem vzponu sem jim dovolil, da so jih pripeli na nahrbtnike. Ostali so jih seveda obdržali na glavi.

Vzpon ni njihova disciplina, a prvih 400 višincev do cerkve so zmogli vsi, tri punce celo med prvimi. Tam smo se srečali s pohodniki, ki so imeli isti cilj. Nas pa je po pavzi in malici čakalo še 200 metrov vzpona. Ustavili smo se pri korenini, ki me je prejšnji dan nasadila. Čelada me takrat ni rešila, vseeno pa sem jim z nekaj primeri povedal, kako pomembno je, da jo imamo na glavi tudi med vzponom.

Vsi se radi spuščamo

Pred spustom smo se razdelili v dve skupini. Jaz sem tokrat (razumljivo) prevzel B skupino, profesorica je šla z enduraši. Med potjo sem “izgubil” še dva, ki sta se na vmesni postaji preselila k spustašem. Ostal sem sam z enim dekletom. Ko sva prišla v dolino, so naju seveda že čakali. Spust jih je navdušil, saj je bil “tak, ta prav”. Eden od njih je sicer nežno objel smreko, drugih težav pa ni bilo. Po šolsko smo šli še nazaj do železniške postaje in tam uradno zaključili njihov prvi kolesarski športni dan.

Je drugačen športni dan “ta prava” stvar?

Otroci so bili navdušeni. Eden od naše četice je doma mami navdušeno razlagal, da “je blo full dobr” in ne navadn’, kot običajno. Že po poti pa smo slišali takšne izjave: “Končno en zanimiv športni dan!” in “Zakaj šele zdaj, ko sem v četrtem letniku.” In: “Kaj pa, če bi organizirali še turnosmučarski športni dan??” Ko ponudiš prst …

Ravnateljica je zadovoljna in drugim šolam pojasnjuje, kako so izvedli drugačen športni dan. In fantje zdaj z občudovanjem govorijo o profesorici, ki je z njimi (pravzaprav pred njimi) odfurala trejl. Moja rebra se pa tudi lepo celijo. Kasneje sem izvedel, da je na isti dan organizirala kolesarski športni dan še druga “hiperaktivna” profesorica. Super, samo tako naprej!