Novoletna fiesta je bila po gorenjsko skromna. Namesto paele ričet in šmorn. Sangrio je zamenjal sladki Caballero, domači kraj pa Barcelona. 

Nihče ni klical jelenov in biki nas niso preganjali. V glavi ni zvonilo, tisto so bili pravi zvonovi Sagrade Familie. Za siesto ni bilo časa. Zimsko sonce nas je vabilo ven, a ne na sneg. Niso nas premamile nogometne žoge, čeprav so tu nori na FC Barcelona. Na svež primorski zrak so nas zvabila kolesa.

Da smo se na božično jutro znašli pred vrati Barcelone, v bikeparku LaPoma, je bil kriv Jaka. Kaj hočeš, hrvaška obala je bila tokrat celo bolj nedosegljiva od … afriške. Jaka je bil tu že nekajkrat in se vedno vrnil ves navdušen. Zima je tu pravzaprav samo na koledarju, v naravi pa je ni. Prijatelj nam je posodil avtodom in smo šli. Livin’ la Vida Loca!

nad Barcelono

Barcelona!

Brez težav čez šest meja. Tri tja in tri nazaj. Pravzaprav na nobeni meji ni bilo nikogar. Aha, ta korona. Tudi v Španiji jo imajo, a se (vsaj v Kataloniji) z njo spopadajo drugače. Vsi, prav vsi, so nosili maske. Na ulici, na metroju, med kolesarjenjem v službo in trgovino, tudi v gostilni in na plaži. Ja, vse trgovine so odprte in lokali prav tako. Za šole nisem prepričan, vem pa, da so po novem letu šli normalno k pouku. Smučišča v Pirenejih obratujejobikeparki v okolici Barcelone pa tudi. Imajo policijsko uro, ki se je držijo. Vsako noč se je zraven našega avtodoma parkiral policist in nadzoroval mirno noč. Španski ukrepi so bolj blagi od naših, a jih Španci spoštujejo.

okus po pivu tako in drugače

Kolesarje se spoštuje

Spoštujejo tudi kolesarje. Na dvopasovnici ob morju imajo kolesarji absolutno prednost, pa naj se vozijo sami, v paru ali skupini. Desni pas je njihov in šoferji jih v velikem loku prehitevajo po prehitevalnem pasu. Ko so nas med vzponom na Gran Visto ujeli Jeepiso se počasi peljali za namidokler se pot ni zravnala in so videli daleč naprej. Zanimivo, kako lepo si množico fantastičnih poti in stez brez nestrpnosti delijo pohodniki, kolesarji, motoristi in vozniki terencev. Za vse je dovolj prostora in vsak pazi na druge. Več kot kolesarjev je edino psov ter njihovih drekov. Lastniki teh ne pobirajo in povoziti smrdljivo mino ni nobena umetnost.

Kolesarski raj

Okolica Barcelone je raj za kolesarje. O cestnih tokrat ne bom pisal. Hribizgrajeni iz finega peščenjaka, so prepredeni z mrežo poti in gorskim kolesarjem ponujajo nešteto trejlov. Ker že dolgo ni deževalo, so bili trdi kot beton. Kjer se konča eden, se začne drugi, a ta je že obrnjen navzgor. Če je prestrm ali preveč razkopan od vode, je ob njem še pot. Tudi ta je strma in prašna, a je širša in še bolj gladka. Zadnjega vzmetenja ne potrebuješškodi pa tudi ne. Čudilo nas je, da na neskončnih cestah v barvi puščavskega peska nismo srečali več makadamskih kolesarjev. Gravel kolo tu res dobi svoj pravi pomen.

Ali si maratonec, ali pa “štromar”

Gorski kolesarji se v teh koncih delijo na dve plemeni: električno in XC/ maratonskoendurašev pa skorajda ni. Na elektriki so večinoma starejše gospe in gospodje, ki suvereno obvladajo terene, elektrika pa jim le pomaga pri njihovi priljubljeni rekreaciji. Veliko večji je XC/maraton bazen. V njem je množica fantov in deklet z novimi kolesi iz supermarketov, nekaj novih “korona” kolesarjev, veterani z lepo vzdrževanimi šestindvajsetcolarji, daleč največ pa je masterjev z lahkimi gorskokolesarskimi raketami. Ti so se vsako jutro ob osmih zbrali na našem parkirišču in se pognali v klance nad morjem. Jaz sem takrat vstal iz tople postelje in pristavil prvo jutranjo kavo.

Barcelona

Z uro zamika in po nebeških trejlih

V Barceloni se dan začne eno uro kasnejekot v Sloveniji (čeprav smo v istem časovnem pasu), konča pa še z večjo zamudo, saj gre sonce naravnost v morje. Časa smo imeli torej dovoljPremià de Dalt je odlično izhodišče za ture. Samo sedli smo na kolo in po kilometru ali dveh smo že tlačili makadamsko pot ali trejl. V centru Barcelone bi o čem takem lahko le sanjali. Ob obali se vije dolg hrbetvisok 350 do 550 metrov in vse ture gredo na njegapo njem in čez njega. Za njim se začne kraljestvo peščenih trejlov.

Kolesarje smo srečevali le na dostopnih poteh, potem pa so po množici uhojenih stezic šli vsak svojo smer. Dnevne temperature so bile med 10 in 15 stopinjami, kar je celo malo nižje od dolgoletnega povprečja, ponoči pa so se spustile tudi do nule. V zavetrju je bilo toplo, na izpostavljenih legah pa je pihalo. Jaka zato prve dni ni fural LaPome, ampak je skakal v bajkparkih stran od obale. Vsak dan smo kolesarili in le za eno turo smo se z avtodomom prestavili na drugo stran Barcelone.

naš kamp – foto Bobi

Prilika dela tatu, tudi v Barceloni

Dvakrat smo šli v mesto. S kolesi, seveda. Premià de Mar je od centra Barcelone oddaljena 20 km. Za slabe štiri evre po glavi (kolo je gratis) nas je tja bliskovito pripeljal vlak. Jasno, da smo si med kolesarskim sprehodom ogledali dolgo peščeno plažo, Gaudijevo nedokončano baziliko Sagrada Familia, del parka Guell in še nekaj njegovih fantazijskih zgradb, pa štrleči Torre Agbar in od daleč še Camp Nou. Pot nazaj je bila prav zabavna, saj smo se izgubili v labirintu podzemnih postaj.

Ena od turističnih znamenitosti Barcelone so tudi vlomilciZaradi njih smo obiskali še glavno policijsko postajo in spoznali simpatično inšpektorico Ines. Žal je bila vstopnica zelo draga.

LaPoma

Barcelona leži na obali Sredozemskega morjakmalu za francosko mejo. Ima 1,6 milijona prebivalcev in je drugo največje špansko mesto, hkrati pa prestolnica pokrajine Katalonija. Katalonci si že dolgo nenasilno prizadevajo za odcepitev od Španije in združitev s francoskimi Katalonci. Nekaj njihovih vodilnih politikov je v zaporu in Katalonci jih močno podpirajo. Na hišah so izobešene katalonske zastave, ceste in zidovi pa porisani z miroljubnimi pentljami in prečrtanimi španskimi kronami.

Ni bilo slabo, bilo je lepo

Z avtodomom smo bili teden dni parkirani na makadamskem parkirišču ob kolesarskem parku LaPoma. Nikogar nismo motili in nihče ni motil nas. Trgovina z živili in pekarna sta bili čisto blizu. Vodo smo si dotočili s cevjo iz parka, odpadno vodo in WC kaseto pa izpraznili na parkirišču za avtodome spodaj ob morju. Elektrike smo imeli dovolj, v dvanajstih dnevih in nočeh pa smo za ogrevanje in kuhanje porabili slabi dve jeklenki plina.

Tale Španija je bila pravzaprav izlet v neznano. Vedeli smo, kam si želimo, nismo pa vedeli, kakšna bo pot, kako dolgo bo pitovanje in če bomo tja sploh prišli. Lepo smo se imeli. Tam smo praktično živeli v mehurčku. 3.300 kilometrov kasneje smo bili spet doma. Vrnili smo se zdraviin še vedno smo zdravi. Bilo nam je lepo in če bi lahko, bi spremenili le eno stvar.