Francoski Fréjus je bil naš novoletni kolesarski cilj že lani. Ampak takrat je Jaka zlobiral Barcelono in tamkajšnji bike park LaPoma (reportaža Špansko sonce). Jaka je šel nazaj v Kanado in odločili smo se, da bomo letos pričakali novo leto malo bližje. Pa še vremenska napoved za ligurski del Sredozemskega morja je bila zelo obetavna. 

Elbo smo prevozili med krompirjevimi počitnicami in aprila jo bomo spet. Finale Ligure je bil decembra nad 500 m že belFréjus je bil zato logična izbira in takoj po božiču smo jo mahnili na Azurno obalo.

Pobožični Finale Ligure

Finale pred finalom

Čeprav v medijih strašijo, da je za vstop v Italijo potrebno testiranje, je to le del resnice. Za tranzit skozi Italijo ga ne potrebuješ. Izpolniti moraš le obrazec EU DPLF, v njem poleg drugega označiš kraj in čas vstopa v državo, potem pa imaš na voljo 36 ur svobode. Teh 36 ur je bilo za nas dovoljda smo se za en dan ustavili še v Finalu. Sneg je med tem že pobralo in brez težav smo odfurali eno klasiko do baze NATO in nazaj. Italijo smo zapustili z rahlo zamudo, a ne tja ne nazaj nismo na nobeni meji srečali nikogar, ki bi ga zanimali naši papirji.

Smo se pa v Fréjusu srečali z Bobijem. Toplo špansko zimo je zamenjal za teden dni kolesarjenja z nami. Simpatičen kamp Paradis des Campeurs malo naprej proti St. Tropezu je bil naša baza, naš kolesarski peskovnik pa gričevnata pokrajina v zaledju. Pravi razlog, da smo se ustavili prav na tem delu francoske riviere je seveda ta, da se tu morja dotaknejo prav vse trase gorskokolesarskega festivala Roc d’Azur.

Roc d’Azur

… spada med največje gorskokolesarske dogodke na svetu. Vsako leto se v začetku novembra tu zbere več kot 30.000 različnih kolesarjev, ki teden dni uživajo na sejmu, tržnicah, delavnicah, spretnostnih vožnjah, vodenih turah, pa tudi bolj ali manj resnih dirkah. Na njih srečaš podobne frike kot na singlespeed tekmovanjih, najmlajše na poganjalčkih, pare na mtb tandemih, uživače, avanturiste, zagrizene rekreativce in svetovne prvake. Tudi nas je zanimalo, kaj navdušuje to množico. Festival smo seveda zamudili, ostale pa so nam atraktivne maratonske trase.

Ni gorsko kolo, temveč je terensko (MTB = VTT – vélo tout terrain)

Tu mi je postalo jasnozakaj so Francozi gorsko kolo preimenovali v terensko koloPokrajina je valovitaizrazitih vrhov ninajvišja točka je komaj nekaj čez 300 m nad morjem, grebeni pa so razmetani kot lego kocke v otroški sobi. Podlaga je peščenjak, prave skale je malo. Vzponi so pogosto zelo strmi, poti pa so široke in gladke. Na njih bi neizmerno uživali tudi Habič in njegova družba krivih belanc. Slaba stran drobnega peska je, da ga imaš polno tudi v čevljih, zobeh in riti, pa seveda v verigi, menjalniku, ležajih in povsod drugje, kjer lahko dela škodo.

Take široke poti se vijejo tudi čez grebeneKo vklopiš Trailforksezaslon telefona kar zažari. Z vsakega grebena se v dolino spušča kup ozkih stezic. V osnovi so precej tekoče, v resnici pa sta jih narava in človek preoblikovala po svoje. Polne so pragov, ki pa niso tako ostri kot dalmatinski, in kanalov, ki so pri veliki hitrosti kar nerodni. Doline so ozke in vsaka ima svoj potok. Mostov ni, voda je nizka in čez potoke smo se enostavno zapeljali. Seveda sem enkrat (jasno, da obut) tudi stopil vanj. Relief je pravzaprav nekakšna miniatura prave gorske pokrajineDih jemajočih razgledov nisaj jih skriva gozd, Kjer pa se je ta razredčil, smo ne eni strani gledali Sredozemsko morje, na drugi pa so se v daljavi kazali zasneženi alpski vršaci.

Francija in Fréjus na hitro

Prvi dan smo tipali neznano pokrajino in ugotovili, da so točke, ki so bile na karti blizu, zaradi razgibanega terena precej daleč. Pihalo je, zato 20 stopinj ni bilo tako zelo toplih. Drugi dan nam je bilo jasno, kam gremo. Jasno je bilo tudi nebo, veter pa se je umiril. Tretji dan smo med turo že sproti popravljali treke, ki smo jih imeli. Zvečer smo skočili v morje. Četrti dan smo na pamet prevozili jagodni izbor minulih dni. Zvečer smo zalili Bobijev rojstni dan (ki ga je imel že pred dvema tednoma) in stopili v novo leto. Peti dan je že dišalo po odhodu. Prestavili smo se na drugo stran mesta in med hrasti plutovci odpeljali še zadnji francoski krog.

Pot domov

Bobi je svojega Vandrovčka spet obrnil proti ŠpanijiTomaž pa Californio proti Sloveniji. Zadnjič smo prespali na dolgi plaži tik pred Nico. Zvečer so nas prijazni policisti opozorili, da se moramo najkasneje ob sedmih zjutraj umakniti, ker bo v Antibah novoletni plavalni maraton. Čez Italijo nas je spremljala gosta megla, doma pa je pred pralnim strojem zrastel kup umazanih cunj.

Ni vse odvisno od nas. A mi smo tisti, ki dajemo smer našemu življenju!


Preberi še:

Galereija: