Mt. Everest je visok 8848 metrov. Slivnica meri 1114 metrov, a če si dovolj vztrajen, lahko na njej celo presežeš Everest. Peter Vesel je v soboto šel s kolesom še 6 metrov višje.
Zasnova everestinga je preprosta. Na izbranem vzponu moraš prekolesariti (druga možnost je preteči ali prehoditi) absolutno višino Everesta. Časovne omejitve ni, višino pa moraš doseči z enkratno aktivnostjo brez spanca. Vzpon in spust morata potekati po isti trasi. Segment, ki ga ustvariš na Stravi, naložiš v “everesting calculator” in ta ti po preračunu določi, koliko ponovitev potrebuješ za uspešen zaključek naloge.
Peter je zadnje leto treniral z mislijo na svetovni veteranski prvenstvi v krosu in maratonu, ki sta letos žal odpovedani. Zato je nabrano energijo sprostil na domači Slivnici. Vzpon ima prijazen in dokaj enakomeren 7 % naklon. Uvodnemu kilometru asfalta sledi slabih 6 km lepega makadama. Na 5. kilometru je ravno pravi ovinek za okrepčevalnico, lučaj stran pa lovska koča, kjer je bil bazni tabor za vse Petrove podpornike. Od zadnjih hiš v Cerknici do parkirišča pod vrhom Slivnice je kalkulator nameril 540 m vzpona in za izpolnitev everestinga določil 16,4 ponovitev.
Sobota je bila kot naročena za odhod na goro. Že ob petih zjutraj, ko smo šli na štart, je bilo nebo povsem jasno in tako je ostalo do večera. Takrat je bilo še hladno, čez dan se je lepo segrelo, vseeno pa ni bilo prevroče. Peter je za vsak spust oblekel lahko vetrovko. Zjutraj sva bila ob njem le Aleš in jaz. Aleš je prevzel okrepčevalnico na ovinku in ta dan sploh ni sedel na kolo, jaz pa sem bil z nahrbtnikom zdravstvene in tehnične prve pomoči ves dan na kolesu med dolino in vrhom ter spotoma prilezel do polovice Everesta. Na srečo je Peter potreboval le Aleševo pomoč.
Čez dan se je ekipa podpornikov neverjetno povečala. Prišli so domačini, da bi z njim odpeljali vsaj delček vzpona. Prišli so vrhunski tekmovalci in z njim vztrajali eno, dve, ali tri ponovitve. Ob njem so vozili otroci. Z njim so bili njegovi športni sponzorji. Bodrili so ga pohodniki. Za vse pa so v lovski koči poskrbeli žena Nataša ter sinova Nejc in Urban, ki so tam ves dan kuhali fantastičen golaž. Peter je neskončno hvaležen vsem, ki so mu pomagali na vrh.
On pa je poganjal kolo in odšteval ponovitve, ki ga še ločijo do Everesta. Razen kratkih pavz, ko mu je Aleš zamenjal bidon in ponudil hrano, se ni ustavljal. Ves everesting je opravil v enem zamahu, brez počitka. Vzel pa si je čas za najmlajše. Ko se je ob okrepčevalnici na ovinku nabrala gruča otrok, se je ustavil, se z njimi pogovoril in fotografiral. Vse je potekalo brez najmanjšega zapleta, dokler …
Zapletlo se je pri zadnji, sedemnajsti ponovitvi. Po kalkulatorju bi Peter Everest dosegel že na polovici zadnjega vzpona, a je seveda tudi tokrat šel do vrha. Tisti, ki smo bili malo pred osmo zvečer še na kolesih, smo šli z njim. Namesto zmagoslavja nam je Aleš, ki je Petrovo everestanje ves čas spremljal tudi na Garminovem Live Trackingu, povedal presenetljivo novico: po Garminovih podatkih Peter še ni dosegel Everesta. Do vrha mu je manjkalo še tristo metrov!
Čeprav je zahteve Everestovega kalkulatorja celo presegel, se je Peter, da ne bi bilo kakšnega dvoma, še enkrat spustil v dolino in začel še nenačrtovani, osemnajsti vzpon. Po 15 urah in 26 minutah ter prevoženih 279,66 kilometrih je everesting končal pri lovski koči na višini 8854 metra. In to brez umetnega kisika! Bravo Peter!
