50 je seveda samo fikcija. Dekleva jih ima že nekaj čez, jaz tudi. Kilometrov je bilo ustrezno manj, višincev in udeležencev pa vsaj trikrat toliko. Del tradicionalne trase je poleti odnesla divja Sava, a še vedno jo je ostalo dovolj za #savskih50.
Pa veliko sonca smo imeli. Verjetno več, kot v vseh ostalih izvedbah skupaj. Tako kot noben ciklokros, tudi #savskih50 ne morejo brez blata. Večino smo ga nabrali v prvih osmih kilometrih od Ludusa nizvodno do Šentjakobskega mostu. V zdravi maniri ciklokrosa smo tudi mi nekajkrat veselo rinili kolesa.
Zaradi blata je bila najbolj primerna blatna uniforma. No, še boljši so bili maškaradni kostumi. Ob nekaj posameznikih so se najbolj izkazali gostje iz Gradca. Izstopala je Reševalka Gabi, ki je na ogrodju starega alpinističnega nahrbtnika vso pot tovoril(a) velik glasen zvočnik. V ritmu glasbe so bili kilometri lažji, nadangel Gabrijel pa je vsaj v glavah starejših kolesarjev #savskih50 povezal še z enim (žal minulim) glasbeno-blatnim festivalom Rock Otočec.
Pri Sneberjih smo šli čez vodo in se obrnili proti toku. Ampak Sava je bila, tako kot je na začetku rekel Andrej, še vedno na naši desni. Čudno. Gorska in gravel kolesa, fetbajki in singlespeedi, celo nekaj potuharjev (električistov) in en poni, so se od tam naprej hitreje vrteli. Podlaga je bila bolj utrjena, bolj mestna. Ampak samo do prve okrepčevalnice na Savski plaži.
Tam so mnogi svojo dušo, pravzaprav kolo, prodali za piksno špricerja. V cilj je zato prišlo precej več Giantov, kot jih je štartalo. Kakšnih večjih težav s kolesi in kolesarji ni bilo, ali pa se o njih vsaj ne govori. Edino karbonmojster Kastelic, ki je skrbel za tehnično podporo na trasi, je v hostah za Freestyle okrepno postajo iskal in nesrečneža z zlomljeno zadnjo osjo. Našel ga je še pred nočjo in ga varno dostavil domov na toplo.
V razpisu je bila samo ena okrepčevalnica, zato nas je druga okrepna postaja v termalni rivieri Straža pri Medvodah lepo presenetila. Še bolj kot kuhančka, cedevite, čokolad in lajnarja smo se razveselili Gordana, ki se je po bolniški odsotnosti (sicer še brez kolesa) vrnil med nas. Gordan, keep on riding! Dare je v termalnem vrelcu opral kolo, nekateri posnetki pa v njem prikazujejo celo žive kopalce.
Za tacensko kadetnico je prišlo do manjše zmede, ko smo nenapovedano prečkali cestno gradbišče. Fanta, ki je kolesaril v delavskem kombinezonu in čeladi, so tam skoraj zadržali. V Črnučah smo še vedno vztrajali ob Savi in nekaj se jih je prestrašilo, da bo treba še v drugi krog. Pa strah ni bil upravičen. Andrej je le dodal nekaj zadnjih stezic in z zadnje strani smo prišli v cilj. Dogajanje v pivovarni in pivnici Loo-blah-nah pa naj ostane kar tam.
Nekaj fotografij je še spodaj, celotno fotogalerijo pa odpreš s klikom na tole povezavo.
