”Znaš li gušteru, kad češ kući? Nikad, pa ni tad!”* Tako so se v nekdanji JLA stare đombe** znašale nad mladimi vojaki. To ni bilo ravno prijazno in leto (za nekatere celo leto in pol) je res trajalo dolgo, a malo prej kot ob Svetem Nikoli je vendale vsak šel domov. Eni se tega še spomnimo, mnogim pa se o tem niti ne sanja. Pa o časih brez mobilnih telefonov tudi ne. Eni se pa še spomnimo, da so prvim Ericsonom in Nokiam baterije zdržale ves teden. Smo zaradi teh spominov stari?
Preprosto vprašanje terja korekten in konkreten odgovor
Zadnjič me je Uroš, urednik naše ljube spletne strani mtb.si, nedolžno vprašal: ”Hartman, do kdaj boš pa ti vozil hardtaila? Zasmejal sem se in mu odvrnil: “Dokler mi bo to pasalo.” A preprosto vprašanje bi lahko imelo tudi drugačen odgovor: ”Dokler mi bo šlo.”
Trdozadnjik? Trdak? Trdorepec? Kolo z le prednjim vzmetenjem bo kar pravilno.
Eni gledajo na hardtaile (trdorepce / kolesa brez zadnjega vzmetenja) malo postrani, češ da to niso prava gorska kolesa. Da so to na eni strani poceni vstopna kolesa za začetnike in na drugi strani lahka, draga in krhka kolesa za ozek krog tekmovalcev. Oboje je seveda res, a hkrati daleč od resnice. Hardtail je super kolo!
Trdorepec mi paše
Rad imam hardtaile. Če se ozrem na zadnjih 20 let, sem v tem času zamenjal šest gorskih koles. Samo eden je bil polnovzmetenec, pa še ta je imel spredaj 80 in zadaj 65 milimetrov hoda. ”Sancta Simplicitas!” je zaklical Jan Hus, preden je zgorel na grmadi. Preprostost, le da je njegova zadnja misel v resnici merila na neumnost. A trdorepec je v primerjavi s polnovzmetencem res preprosto kolo. Nima dragega zadnjega vzmetenja, ki ga moraš redno vzdrževati, nima toliko gibljivih delov, v katerih se nabira umazanija, da potem vse poka, prasketa in te živcira, manj je vrtišč, v katerih popuščajo vijaki, in nima toliko ležajev, ki jih prehitro načne voda. Pogosto ima na krmilu eno pletenico manj, saj od tam ne upravljaš zadnjega vzmetenja.
Teža = udobje ali pač ne
Hardtail je lažji od polnovzmetenega brata, zato je upravljanje z njim lahkotnejše. Seveda je tudi manj udoben. Vse, kar se trese pod kolesi, se trese tudi pod ritjo. A pod ritjo ne pomeni nujno tudi na riti in nad njo. Odkar poznamo potopne sedežne opore, nimaš več izgovora. Ko se sedež umakne, lahko začnejo delati noge. Če ti ne gre, je to tvoj problem. Vježbaj pi… Ups, vadi, pa ti bo šlo tudi to. S trdorepcem se moraš ujeti in na njem ves čas delati.
Na klanec kot hudir
Vzponi s hardtailom naj bi bili lažji in hitrejši, a so običajno le eno ali le drugo. Oboje skupaj ponavadi ne gre. Ko se svet obrne, je polnovzmetenec seveda v prednosti, a sodoben trdorepec z dobro obutvijo je zelo sposobno kolo. Kar bi odpeljal s fulijem, zvozim tudi s hardtailom. Voziti moram mehko in bolj natančno, saj moje kolo dopušča manj napak. Voziti moram tudi počasneje, saj roke in noge vseeno niso tako odzivne, ne reagirajo tako hitro kot vzmetenje fulija. Na srečo je počasneje (ponavadi) tudi varneje. Zadovoljstvo na koncu pa je enako ali še večje. Zaenkrat si zadnjega vzmetenja želim prav toliko kot “singlespeeder” menjalnika. Včasih bi pasalo, ampak brez mi gre čisto dobro.
Brez
… mi gre čisto dobro. Ampak kako dolgo še. Težave s prostato, izguba las, pomankanje kolagena, uvela koža, trdi sklepi, krhke kosti, naglušnost, mehki … so teme oglasov, ki me prepričujejo, da sem že star. Ker na kolesu raje poslušam svojo glavo in telo, mislim, da še nisem. Resnica je verjetno nekje vmes. Staram se, a trdorepca bom vozil, dokler bom lahko in dokler bom na njem užival. Ko bom imel dovolj tresenja, se bom presedel na polnovzmeteni fotelj. Ali pa na kavč v dnevni sobi, če mi bo ta bolj ustrezal.
Kdaj si star?
Starost ni številka, je spremenljivka, odvisna od stanja telesa in stanja duha. Tako kot naše kolo se tudi telo z leti malo postara in malo obrabi. Enim prej, drugim kasneje. Veliko lahko naredimo, da upočasnimo procese staranja, a vse ni odvisno samo od nas. Zdravstvene težave nas najdejo kar same.
Medicina dela čudeže, a garancija nam je potekla že takoj po rojstvu. Z zdravim življenjskim slogom lahko podaljšamo le kulanco. Z malo sreče ta lahko traja kar dolgo. Na biciklu je fino, v naravi je fino, z dobro družbo še bolje, lahko greš tudi sam, bicikla smo vajeni, zato ga rinemo naprej.
Štromarija in Činčeve modrosti
Kolesarjenje je lep šport in če nimaš prevelikih zdravstvenih težav, lahko v njemu uživaš tudi v starosti. Dokler imaš voljo, boš vedno našel pot. Ko ne moreš več navzgor, lahko vklopiš elektriko. Ko ne moreš več po skalah navzdol, greš po ravnem. Ko ne moreš več daleč, greš samo še malo. In ko ne moreš več varno na kolo, se ustaviš, pogledaš nazaj in rečeš: ”Dobro mi je šlo.”
Zanimivo, da me je vprašanje o hardtailu pripeljalo do razmišljanja o starosti. Tine Činč je rekel, da si star takrat, ko si moraš v banjo montirati ročke. Drugi prijatelj je rekel, da si star, ko govoriš o JLA. Jaz mislim, da si star, ko ti zmanjka volje. Razlogov za to je lahko več, ampak takrat ti ne koristita več ne vzmetenje in ne elektrika. Takrat si star.
Kdaj boš pa ti star?
Za konec pa še ”glasbena želja”, ki povzame in zaključi tole pisanje. Meni mi paše. Vzemi si dobri dve minuti in jo nažgi na polno!
*Veš, zelenec, kdaj boš šel domov? Nikoli, pa še takrat ne!
** stari vojak bivše juge – JLA
Preberi si še: