Od novembra sem tudi jaz pravi kolesar. Tako me je potolažil Culiberg, ko sem mu povedal za zlomljeno ključnico. Polomljena rebra mi tega naslova očitno še niso prinesla.
Z Živo premalokrat kolesariva skupaj. A tisto nedeljo sva razpihala zlato jesensko listje z rašiških stezic. Nekaj dni prej je Ložar Bobiju in meni odkril ta skrivnostni labirint nad Ljubljano. Preveč sem užival, da bi pazil, in na zadnjem spustu me je položilo. Tudi debele gume fetbajka niso zmogle čez vzdolžno raščeno korenino.
Ne edina, vsekakor pa ena najpogostejših kolesarskih poškodb, je zlom ključnice. Ob padcu podzavestno stegneš roko, da ublažiš udarec. Sunek potuje po roki do rame, tam pa popusti najšibkejši člen – ključnica. Zraven običajno spada še srečanje glave z mamo Zemljo. Tu te reši ravno prav debela plast stiropora, ovitega v celofan.
Ko sem po padcu počasi prihajal k sebi, mi je bilo takoj jasno, da je nekaj hudo narobe. Desna roka je za en drek sodelovala. Živa mi je pomagala na noge in obrnila sva proti vasi. Peš nazaj v Rašico. Nahrbtnik mi je lepo imobiliziral desnico, z levio roko pa sem krmilil Živino kolo. Ja, zamenjala sva kolesi, ker je njeno manjše in lažje. Spotoma sva klicala urgenco, simpatični dohtar je dal nekaj navodil in, ker ni bilo rešilca, sva dokončala samoreševanje. Najtežji del je bil že za nama in po asfaltu sva se v dolino spustila kar na kolesih. Ja, jaz spet na Živinem.
Na urgenci pa gužva, veliko čakanja, neverjetno prijazno zdravstveno osebje in prvo slikanje. Kljub grdemu zlomu se za operacijo niso odločili in dobil sem oprt. Ko je po zadnjem RTG Živa kasno zvečer prišla pome, je bila huda. Upravičeno. Takoj po padcu jo je samo skrbelo.
Seveda obstajajo še veliko hujše poškodbe od tele ključnice. Okrevanje je trajalo 6 tednov. Tudi zato, ker sem na poti v službo še enkrat padel. Bolelo me skoraj ni, nerodna pa je življenje z oprtjo. Ne moreš sam vstati iz postelje. Ne moreš se sam obleči. Ne moreš voziti avta. Umivanje je sila nerodno. Velik uspeh je bil, da sem si že od začetka lahko sam obrisal rit. Potem se je zribala koža pod oprtnico. Peklo je, kasneje srbelo. Ampak za vse sem bil sam kriv. Bilo je pač prelepo, da bi pazil.
Še dobro, da sem padel v domačih hostah. Če se ti to zgodi v tujini, zna biti zoprno. Tam raje ne kolesari brez sklenjenega nezgodnega zavarovanja. Članstvo v planinski zvezi tudi gorskim kolesarjem zagotavlja solidno zavarovanje. Še boljše je turistično zavarovanje. Čez mejo je zdravstvena oskrba večinoma plačljiva. Tudi s sklenjenim zavarovanjem boš oskrbo pogosto plačal sam, zavarovalnica pa ti bo povrnila stroške. Ti v tujini niso majhni. Poleti je Jaka padel v Avstriji. Bolel ga je prst na roki in, ker smo nameravali ostati več dni, smo šli do zdravnika. V soboto popoldne Coris administracija ni delala, zato smo morali sami poravnati stroške. RTG slikanje, čiščenje odrgnine in kratka opornica za prst so znesli 490 evrov! Po vrnitvi domov smo takoj poslali papirje o nezgodi na Coris in že naslednji dan dobili povrnjene vse stroške. Bravo, Coris!
Ključnica se mi je zacelila. Težav z gibljivostjo nimam. Ostala pa mi je grda bula, ki štrli iz rame. Zaenkrat ni moteča. V tistih dneh sem slišal še eno tolažilno misel: ni ljubezni brez solza in ni športa brez poškodb. Aja? Pa lepo valentinovo vsem skupaj!
Več o kolesarskih in ostalih turističnih zavarovanjih izveš v prispevku na tej povezavi.
Zapisal: Matej Hartman
