Naj dvigne roko tisti, ki ve, kaj je to pedelec. Kdor ima vsaj eno v zraku, lahko sede nanj in se odpelje. Če pa še vedno z obema rokama držiš telefon, tablico ali računalnik, ostani v e-(kolo) učilnici.
Pedelec je po domače električno kolo. A pazi, ne vsako, le tisto, pri katerem:
- Mora za aktivacijo motorja kolesar pritiskati na pedale (razen v načinu ”walk”)
- Se motorna pomoč izključi pri hitrosti nad 25 km/h (naprej gre na žgance)
- Nazivna moč motorja ne presega 250 W (noge ne štejejo)
Vsa hitrejša, močnejša in tista e-kolesa, ki jim gas dodajaš ročno, kot na motorju, se v imenu pedelec ne najdejo.
In kaj misteriozna skovanka pravzaprav pomeni?
Živa, ki službeno precej vozi pedelec, pravi, da jo spominja na ”pedal egg” – jajca na pedala. V resnici so po angleško vanjo zložili besede PEDal ELEctric Cycle. Tujko še nekako požrem(o), bolj se zatika pri slovenskem prevodu, ki ga je požegnal celo ZRC SAZU. PEDalno ELEktrično Kolo ali krajše PEDELEK bomo na sončni strani Alp težko sprejeli. In čeprav raje pritiskam na električne prestave, kot na električne pedale, ponujam MahMTB nogavice tistemu, ki bo dal najboljši (tako ali drugače) predlog za novo poimenovanje pedeleka (Živina ideja ni slaba).
Predloge napiši v komentar pod fb objavo. Ja, z imeni je včasih križ in jaz se bom pedeleka izogibal.
Križ ali pa kar križarska vojna so včasih tudi odnosi med organskimi in električnimi kolesarji
Na srečo je njihovo orožje le tipkovnica, bojišče pa socialni mediji, v naravi pa (se mi zdi) iskre še niso zanetile požara. Ko se pogovarjam z organskimi kolesarji, so sicer naklonjeni e-kolesom, a hkrati so mnenja, da si moraš električno pomoč zaslužiti. To pomeni, da moraš pred prestopom že nabrati zadostno organsko kilometrino in primerna leta za ta energetski dodatek. Povsem sprejemljivi so jim tudi pari, kjer eden poganja na noge, drugemu pa malo pomaga elektrika. Se pa bojijo, da bo vstop novih električnih športnikov preveč obremenil njihova igrišča. Nekateri so s pomočjo elektrike res preskočili osnovno šolo gorskokolesarskega bontona. Ko sem se o tem pogovarjal z Jakom, je dejal, da so v Kanadi posamezna območja in občutljivi traili res zaprti za električna kolesa. Prav tako veljajo nekatere omejitve za e-kolesarje v ZDA, predvsem v narodnih parkih. Drugih večjih omejitev pa ni.
V Sloveniji so razmere drugačne
Dokler gorsko kolesarjenje ne bo imelo primernejše zakonske podlage in smo tako organski kot električni kolesarji prevečkrat v prekršku, je le od zavesti posameznika odvisno, do kod bo šel. In prav v tem delu gredo nekateri (pazi, napisal sem nekateri) z močno baterijo in motorjem predaleč. Predaleč v dobesednem in prenesenem smislu. Uporabniki so seveda navdušeni, saj jim dodatna energija omogoča to, česar drugače ne bi zmogli. A če bo njihov edini argument, da lahko z električno pomočjo naredijo in doživijo dvakrat ali trikrat več kot brez nje, bo naša zemlja umirala v turbo načinu. Bolj mi je všeč razlaga tistih, ki jim elektrika ponuja ali vrača otroško veselje do kolesarjenja, ki ga brez nje ne bi doživeli.
Jasno, da se tudi e-kolesarji borijo za svoj prostor pod soncem
Njihova kolesa so povsem legalna in legitimna, tako kot mnogi drugi električni pripomočki, ki jih vsi vsak dan uporabljamo. Srečevali se bomo na poteh (in stezah) in dokler bomo pametni na obeh straneh pogona, se ni bati težav. In dokler lahko prideš na vrh hriba z lastno močjo, s šatlom, z žičnico ali celo s helikopterjem, se ne smeš pritoževati nad kolesarjem, ki je vrh osvojil s pomočjo elektrike.
Preberi še: