Tole neumnost sem načrtoval za 1. april. A na dan norcev je v Rabcu lilo kot pri norcih. Teden dni kasneje se je v Rabcu bliskalo od sonca in naše energije, drugje pa je … večinoma snežilo. Šli smo na prvi Mahov izziv.
Konec zime sem dobil idejo, da bi zbral skupino e-kolesarjev, s katerimi bi na terenu ugotovili doseg njih in njihovih e-koles (pedelecov). Seveda ne bi iskali najboljšega, najmočnejšega ali najhitrejšega. Želel sem, da skupaj opravimo “turo do zadnje črtice,“ med njo izmerimo kar največ številčnih podatkov in jih na koncu primerjamo z njihovim dejanskim dosežkom.
Rabac ‘ma nas rad
Enajst radovednih nas je v petek zvečer sedelo za mizo hotela Sanfior v Rabcu. Še enkrat smo ponovili pravila testiranja. Jaz vozim organsko kolo in narekujem dokaj hiter tempo, ostali mi morajo slediti. Ne smejo me prehiteti, če pa zaostanejo ali odstopijo, se njihov (delni) rezultat vseeno šteje. Trasa je določena le v prvem delu do povratka v Labin (46 km in 1300 višincev). To naj bi zmogli vsi. Od tam naprej se začne pot v neznano s koncem pri zadnji rdeči črtici. Teren je dokaj zahteven, kot se za ”istrski flow” spodobi. Enajst zagnanih nas je v soboto zjutraj sedlo na kolesa pred Bike Centrom Rabac. Trije so šli uživat z Živo, šest jih je šlo z menoj na turo odštevat črtice.
Veličastnih sedem
- Andreja je vozila skoraj novo Orbeo Wild FS M10 z motorjem Bosch in baterijo kapacitete 625 Wh
- Denis je imela dobro leto starega Specialized Levo z motorjem Brose in novo baterijo 700 Wh
- Petrino kolo je bila Olympia Sport z motorjem in Ananda in baterijo 900 Wh
- Aleš je vozil Olympio Karbo z motorjem Oli in baterijo 900 Wh
- Rok ima Scott e-Genius 910 iz leta 2017 z motorjem Shimano in baterijo kapacitete 504 Wh
- Vlado je poganjal leto in pol starega Specializeda Levo, z motorjem Brose in 700 Wh baterijo
- Jaz sem priganjal organskega Yetija ARC, opravljeno delo pa meril z merilcem moči v pedalih Garmin, z Garminovim prsnim merilnikom srčnega utripa in s števcem Garmin Edge 1030.
Noge in motorje smo ogreli na serpentinah Family traila, ko smo se spustili nazaj na dostopno makadamsko pot za Ripende, pa je šlo zares. Pod Standarjem smo po gozdnih stezah prečili proti Labinu, tam za kratek čas prišli na asfalt in za Kranjci spet zavili v gozd. Šlo je hitro, skoraj kot na tekmi. Le za Labinom sem spustil hitrost, da smo na asfaltu ostali skupaj.
Mahov izziv: Prvi, ki mu je zmanjkalo štroma
Po 22 kilometrih in 800 višincih priganjanja je prva opešala Rokova baterija. Že kapaciteta s 504 Wh je bila najšibkejša, v resnici pa je po štirih letih redne uporabe izgubila 20 odstotkov in je dejansko imela le še 400 Wh. Rok je obrnil in se po bližnjici vrnil v Rabac.
Brez pavze ne gre
Mi pa smo prvo kratko pavzo naredili po prevoženih 27 kilometrih in skoraj 900 višincih pri cerkvici Svetega Mateja. Na Skitači smo le obrnili in se pognali nazaj proti Rabcu. Ko smo s tehnične prečke pod Labinom prišli na asfaltno cesto, sta se tudi Patricija in Aleš odločila, da zaključita divjo jago. V tempu, ki ga nista vajena, sta naredila 46 kilometrov in skoraj 1.300 višincev. Po glavni cesti sta se spustila v Rabac. Patriciji sta na bateriji s kapaciteto 900 Wh od petih črtic ostali dve, Aleš pa je porabil 53 odstotkov enako močne baterije.
Trije proti enemu
Z menoj je ostala še trojica izkušenih Voljašev. Dvignili smo se v Vicane, pičili po Scorpionu v Zgornji Rabac, tam ujeli še en trail, ki ga ni v uradnem popisu, in se na rivi odločili, da gremo naprej do zadnje rdeče črtice. Vlado je sicer omenil, da popolno izpraznjenje škoduje bateriji, a da se za tak preizkus tudi to splača. V Bike centru smo dotočili vodo, na hitro nekaj pojedli in šli v drugi krog. Jasno, da je bil ta precej krajši.
Volje je bilo še dovolj, le črtice so počasi ugašale. Z dostavne poti smo zavili na planinsko pot in po desni prišli na vrh Standarja. Do željenih 2.000 višincev nam je manjkalo še 50 metrov, a višje ni šlo. Andreji je ostalo le še 3 odstotke Orbeine 625 Wh baterije, Vladu 5 in Denis 13 odstotkov.
Spust po trailu Standar to Sea je bil nagrada za vse. Na Rivi smo se po prevoženih 67 kilometrih dobili z ostalo ekipo in nazdravili. Tistih 50 višincev, ki jih je zmanjkalo, smo naredili kasneje na poti v hotel, a jih uradna statistika ni zajela.
Kot na sistematskem pregledu
Pred večerjo smo opravili še uradno tehtanje. Na tehtnico smo stopili v popolni kolesarski opremi (oblačila, nahrrbtnik, čelada) in seveda s kolesom v rokah. Zanimala nas je namreč skupna teža kolesarja, saj je ta najpomembnejši faktor pri porabi energije. Vlado je imel v kompletu 120 kg, Denis 98, Andreja 89 in jaz (seveda z daleč najlažjim kolesom) 77 kg.
Analiza
Zvečer smo analizirali podatke. V štirih urah in 20 minutah premikanja smo s povprečno hitrostjo 15,5 kilometra na uro prevozili 67 kilometrov in naredili 1.950 višinskih metrov vzponov. Hitrost je bila precej višja od običajnih tur in to priganjanje se pozna tudi pri doseženi razdalji in višini. Oba Specializeda sta postregla z najbolj razčlenjeno analizo kolesarjenja. S podatki o eko, trail in turbo načinu se nismo ukvarjali, zanimiva pa sta bila seštevka dela kolesa in kolesarja.
Vlado je za opravljeno turo v seštevku porabil 1.202 Wh energije. 636 Wh oziroma 53 % jih je prispevala baterija, preostalih 47 % oziroma 566 Wh je prispeval Vlado sam. Denis je je za isto pot porabila točno 1005 Wh energije v razmerju 398 Wh (39 %) ona in 607 Wh (61%) baterija. V tej primerjavi so zanimivi še moji podatki. Kolesaril sem samo z lastno močjo in prevedeno v jezik baterije porabil 703 Wh. Wh se uporablja le še pri obračunu porabe električne energije v gospodinjstvih. Uradna enota za opravljeno delo pa je Joule (J), pri čemer je 1 Wh = 3600 J. Jaz sem tako opravil 2.534 kJ dela.
Kateri je najpomembnejši element?
Dobljeni rezultati so lepo pokazali, da je skupna masa gorskega kolesarja najpomembnejši (seveda pa ne edini) element porabe energije med kolesarjenjem. Po drugi strani pa z našim preizkusom nismo niti približno določili, kakšen je realen doseg e-kolesarja. S počasnejšim tempom bi lahko bolj varčevali z energijo in šli precej dlje in višje. A je že prav, da smo hiteli, saj bi nas drugače ujel kasnopopoldanski dež.
Nedelja je bila spet sončna. Z bolj umirjenim tempom smo šli vsi skupaj v Plomin pogledat, kje in kako delajo energijo za e-kolesa. Če so v soboto trpeli kolesarji in baterije, so drugi dan bolj garale baterije, pa se niso nič pritoževale.
Jeseni ponovimo Mahov izziv
Prva primerjava je za nami. Imamo nekaj številk, ki so dokaj realne. Poligon za testiranje je določen, prav tako pravila. Jeseni lahko z drugo ekipo to ponovimo. Te zanima? Piši mi na matejmah@gmail.com.
Preberi še
Do zadnje rdeče črtice