Tako blizu, a v danih razmerah tako daleč. Streljaj od slovenske meje se na poti proti Kvarnerju odpira raj za kolesa in predstavlja prava nebesa.
Leta 284 je tam postavil mejo rimski cesar Dioklecian. Claustra Alpinum Iuliarum je bil sistem nasipov in utrdb od Reke do Baške Grape, ki je branil osrčje rimskega imperija pred vdori barbarov. 1600 let kasneje so tam potegnili rapalsko mejo. Ta je kmalu po prvi svetovni vojni razdelila Kraljevino SHS in Svobodno državo Reka, ki si jo je že leto in pol kasneje nasilno priključila Italija.
Rapalsko pogodbo so podpisali 12. novembra 1920, mi pa smo točno 100 let kasneje kolesarili po delu njene nepravične meje. Z Grobnika, kjer ta dan ni bilo slišati hrupa motorjev, smo se dvignili v nebeško kraljestvo Grobničkih Alp.
Grobničke alpe seveda niso prave Alpe. Masiv Obruča, ki je obrnjen proti morju, pokrivajo obsežni travniki. A iz njih rastejo beli vrhovi, ki so res podobni alpskim vršacem. In ko pomisliš, da rastejo iz morja in se dotaknejo neba več kot 1000 metrov nad njim, so to lahko res njihove Alpe.
Naša pot, je tudi pot beguncev
Z Grobničkega polja proti ruševinam italijanske karavle pod Vojakom nas je vodila zdrapana pot. Vzpon res ni bil strm, je bil pa dolg, pa še kolovoz se je nekajkrat izgubil v gozdu. Za ostanki karavle je bil ob poti izvir vode, ki je napolnil naše zaloge in izdatno namočil spust do ceste iz Klane na Gumance. Verjetno napaja tudi izvir reke Reke, ki izvira malo stran. Prehitel nas je policijski kombi. Seveda, ta pot je tudi pot beguncev.
Gumance so 900 metrov visoka planota tik ob slovenski meji. Na njej se, podobno kot na Učki, prosto pasejo črede konj. Mi pa smo tam s sončne primorske vstopli v hladno kraljestvo gozdov Gorskega kotarja.
Na jasi Trstenik smo iz sto let stare pipe spet natočili hladno vodo. Nova policijska patrulja nas je opozorila, naj se držimo poti. Povedali so še, da ta dan niso naleteli na begunce. Pred lično gozdarsko kočo je lovec nastreljeval puško, mi pa smo šli naprej skozi zlati jesenski gozd. Kmalu smo za seboj zaslišali poke. Če je puško dobro nastavil, nam ni bila nevarna.
Medtem, ko se je pot še vedno dvigala, je temperatura padla s skoraj poletnih 20 na neprijetnih 7 stopinj celzija. A za 1130 metrov visokim prelazom Previjak se je začel drugačen svet. Tisti, zaradi katerega smo prišli sem gor.
Pogled, ki pričara nebesa: Kvarner
Iz hladnega gozda smo zapeljali naravnost v nebesa. Prava Nebesa so sicer dober kilometer vzhodneje, mi pa smo se znašli na zahodnem grebenu soteske Mudna dol. Pred nami se je odprl fantastičen pogled na celoten kvarnerski zaliv: od Učke na desni čez Cres in Krk na Jadransko morje, ki je izginjalo v daljavi. Nebeški pogled, ki se ga nikoli ne naveličam. A pred
nami so bile še nebeške stopnice, ki tokrat niso vodile navzgor ampak navzdol, nazaj na zemljo. 600 prelepih višincev v značilnem primorskem stilu. Saj ga poznaš, kajne?
Ko smo se vrnili na Grobničko polje, je na njem vladala tišina. Taka, kot je bila leta 1242 po legandarni bitki, v kateri so Hrvati premagali mongolsko vojsko. Mrtvi Tatari so ostali na Grobniku, mi pa smo, polni življenja, šli naprej. Menda greš v božja nebesa le enkrat. V Nebesa nad Kvarnerjem lahko zagotovo greš večkrat!
