Spet sva šla proti morju. Ampak tokrat v drugo smer. Namesto na Jadran sva zavila proti Zagrebu, tam pa še bolj na vzhod. Tja, kjer je bilo pred desetimi milijoni let Panonsko morjeVoda je že davno odtekla, hribi, ki so bili takrat otoki, pa so ostali.

Vabilo je bilo zanimivo

”Pridita pogledat, koliko vzpona se nabere na naših gričih in ravnicah,” je rekel Senad. Izkušen gorski kolesar ima v Bjelovarju servis koles, v njem pa tudi lepo floto koles za najem. No, z Živo sva s seboj vzela kar svoji kolesi, doma pa pustila vsa pričakovanja. Kar naj naju presenetijo lokalci. O Bjelovarju sem vedel le to, da je tam doma velika tovarna piškotov Koestlin. Vse ostalo je bila bela lisa.

Smer – Bjelovar

Dobrih 200 kilometrov je do tam. Ko sva tik pred ciljem z avtoceste zavila na regionalko, se je ob cesti skozi vasi začel špalir gorečih sveč. Bil je predvečer hrvaškega spomina na žtve domovinske vojne. To nama je povedal Igor, ki v središču mesta vodi simpatičen hotel ARTearia. Pri zajtrku je povedal še to, da je Bjelovar eno mlajših hrvaških mest, ustanovljeno po naročilu Carice Marice (Marije Terezije) kot vojaška postojanka konec 18. stoletja in da je še danes narodnostno zelo pisano.

Gora le v imenu

Ko smo že skoraj sedeli na kolesih, so nas zadržali na enem od mnogih bilogorskih kmečkih turizmov. Nismo se upirali, ljudje so tukaj zelo prijazni, jutro pa je bilo tudi še hladno. Prišla sta še Ines in Dražen, zunaj se je ogrelo, lakote se nismo več bali in končno smo riti spravili na kolesa. Bilogora ima goro le v imenuv resnici pa je to simpatično gričevje z najvišjim vrhom, 309 metrov visoko Rajčevico. 

BILOgravel

Po površini je drugo največje hrvaško gorovjetakoj za Velebitom, a za razliko od jadranskega prvaka brez ene same skale ali kamna ter vsa prekrita z gozdovi. Ti so na gosto prepredeno z gladkimi makadamskimi cestami in kolovozi, asfalta je le za vzorec. Labirint poti je dobro označen z lepo vidnimi smernimi tablami ”BILOgravel”, ki vodijo po začrtanih turah, hkrati pa dopuščajo in ponujajo tudi mnogo variant.

Namesto z gorci bi se po belih cestah morali zapoditi z grevli. Kjer so se griči obračali k soncu, so bili ti pokriti z vinogradi in Živa je omenila, da jo pokrajina spominja na Toskano. Panonski valovi so na koncu res dali celih 1000 višincev. Senad in Igor sta dobro vedela, kam nas peljeta.

Moslavina

V nedeljo smo Bilogoro zamenjali za Moslavino. Bilo je manj sonca in. Več oblakov, kar je bilo za fotografije celo bolje. Temperature so bile prijetno hladne, barve kičasto jesenske, poti Moslovačke gore pa spet neverjetno ”gravel friendly”. A moslavinske gmajne so manj urbane, bolj prvinske in bolj resne. Bilogora je primerna tudi za turistično naravnane kolesarje, Moslavina pa bolj za tisteki jih ni strah (ali pa si želijo) samote na kolesarskih poteh skozi mogočne gozdove. Ti so za vsakim ovinkom drugačni. Bukev zamenja hrast, njega brest, na koncu se pokažejo še breze. Nedeljski krog je bil krajši, izpustili smo nekaj lokalnih znamenitosti, zavili pa k skrivnostnim granitnim kroglam. Višinci so se nabirali hitreje kot v soboto.

Za naslednji obisk nam je ostal še velik del Mosalvine in celoten Papuk. Tega se tokrat nismo niti dotaknili. Senad pa pravi, da ima še eno presenečenje. Ko lokalci zavijejo z makadamskih poti, se v gozdu odpre nov svet tekočih stezic. To je (bo) prava gorskokolesarska Bjelogora.

Prostrani gozdovi, prvilačni za vse tipe koles in kolesarjev

Z Živo sva bila prvič v teh koncihV dobri družbi Senada, IgorjaInes in Dražena smo kolesarili po poteh in terenih, ki gorskim kolesarjem ponujajo sproščujoče ture, navdušujejo makadamkarje in vabijo tudi treking kolesarje. Vsiki na tem področju delajo v turizmu, se zavedajoda težko konkurirajo jadranski obali. A če se bodo osredotočili na tiso, kar imajo, jim lahko uspe. Prostrani gozdovi z mrežo lepih makadamskih, stranskih asfaltnih cest in gladkih enoslednic so tisto, kar danes iščejo mnogi ljubitelji gramoziranja (tudi to se najde na spletu ).

Tudi za tiste, ki bi radi tekmovali

In vse to Bjelovarci že ponujajo. Množico označenih makadamskih poti po Bilogori, Moslavini in Papuku za tiste, ki radi kolesarijo sami ali s prijatelji. Na spletu lahko najdeš tudi GPX treke. Za tiste, ki raje tekmujejo ali kolesarijo na organiziranih dogodkih, pa pripravljajo dobro obiskano serijo Bilogravel Challenge: tri gore, trije izzivi – trikrat po tri trase. Datumi za leto 2024 so že znaniBILOgravel na Bilogori bo 19. maja, moslovački NATURAgravel bo 7. julija, tretji DAgravel čez Papuk pa 15. septembra. Vmes bodo 16. junija 2024 vrinili še gorskokolesarski maraton s tremi različnimi stezami od 17 do 70 km. Na najdaljši se bo nabralo kar 1.700 višincev. Ne verjameš?

Organizatorji so prizadevni in imajo dobre ideje. V vse dogodke vključujejo lokalne ponudnike. Vedo pa, da je njihovo delo tek (ali pa kolesarjenje) na dolge proge. Zaenkrat so na dobri progi. Zima je edini letni čas, ki običajno ni najbolj prijeten za kolesarjenje po Panonskem morju in njegovih otokih. Ampak spomladi bomo prevozili še tisto, kar smo zdaj izpustili. Takrat bova imela s seboj tudi pričakovanja … in morda še koga.

Še več fotografij pa v galeriji: