Petrov zaščitni znak je kolesarska čelada z napisom Valamar. Čelada mu na treningih in dirkah ščiti glavo, Valamar pa mu pomaga, da lažje trenira in dirka. Peter je hvaležen obema.
Valamar je hrvaška hotelska veriga, ki je močno prisotna tudi v kolesarskem turizmu. Ponujajo pakete, prilagojene kolesarjem, sodelujejo z organizatorji dirk in drugimi prireditelji, ki si za svoje dogodke izberejo hrvaško obalo.
Peter že od leta 2019 pripravlja mtb kampe za gorske kolesarje. Letos je z njimi začel že januarja in Rabac je bil odlična izbira za zimsko kolesarjenje. Vreme je bilo prav prijetno. Bike park in njegova okolica ponujata odlične terene za izvedbo programa. Robertova trgovina in servis Bike Centar Rabac pomaga reševati težave s kolesi. Valamar pa udeležencem ponuja odlično namestitev za zelo ugodno ceno.
Četrtek in petek na kolesih
Vse skupaj se je začelo že v četrtek … z dežjem. Prvi dan še ni prišlo veliko kolesarjev, a ko se je nebo odkapljalo, so s Petrom naredili spoznavni krog čez kolesarski park. Zvečer se je zjasnilo.
V petek zjutraj je bilo sončno in rahlo vetrovno. Na platoju pred hotelom Sanfior se je martinčkala že lepa skupina kolesarjev, ob Petru pa sva bila MahMTB vodnika Živa in Matej. Ogreli smo se na Family trailu, potem pa jo po obnovljeni oskrbovalni poti mahnili na Standar. Na vrh smo prišli po desnem, uphill trailu, ki je bil za mnoge novost in presenečenje.
Spust do morja je bil užitek, kot prva skodelica espresso kave. Peter je bil prvi, ki je prebil gumo. Še enkrat smo se dvignili čez Ripendo Kosi, a tokrat za spust izbrali krajšega in bolj tekočega Scorpiona. Večina je na asfaltu zaključila in se spustila v Rabac, eden pa si je želel še malo. Ker vodnik klienta ne sme pustiti samega, sem šel z njim. Ah, te sladke mtb muke.
Ko prideš s kolesa, ni konec
Popoldne smo sedli v šolske klopi. Peter je predstavil Mateja Skuzina. Mladi hrvaški kolesarski mehanik je skrbel za kolesi Petra in Barta Brentjensa na zadnji izvedbi etapne dirke Cape Epic. To seveda ni mačji kašel in pred dirko je Bart Mateja dobro preizkusil. Fant se je odlično odrezal in tako dobil mesto v ekipi ter močno pripomogel k zmagi nizozemsko-slovenske ekipe CST. Matej je opisal svoje delo na dirki, potem z nami delil svoje bogate izkušnje pri servisiranju koles. Toliko dobrih nasvetov sem slišal, a še vedno ne vem, če je bolje, da je kolo čisto ali umazano.
Drugi popoldanski (m)učitelj je bil fizioterapevt Urban Komac. Po poškodbah je nazaj v igro spravil že mnogo profesionalnih športnikov, čez poletje pa se je ukvarjal tudi s Petrom in njegovo zlomljeno ključnico. Nas je zabaval s primerjavo med rehabilitacijo našega Petra in upokojenega Rossija. The Doctor sicer ni bil njegov pacient, je pa Urban po zlomu ključnice vse poletje mučil Petra z vajami, ki so mu jeseni prinesle krono afriškega leva.
Sobota v treh skupinah
Sobota je bila dan presežkov: najtoplejši dan z največ sonca in največ kolesarji. Dobrih 30 kolesarjev smo razdelili v tri skupine. Peter je zase izbral tekmovalce, Živa je vzela nekaj počasnejših, jaz pa tiste vmes. Vsi smo imeli isti cilj: mimo cerkvice sv. Mateja priti do Skitače in nazaj, le naše poti se se malo razlikovale. Petrova skupina je naredila 1300 višincev, moja točno 1000 in Živina dobrih 800.
Popoldne smo spet sedeli v predavalnici. Tokrat je v njej nastopal samo Peter. Predstavil je priprave in potek dveh velikih etapnih dirk: Cape Epic in Brasil Ride. Na obeh je stal na najvišji stopnički. Vprašanja so kar deževala in skoraj bi zamudili večerjo.
Prosta nedelja – prosta na kolesih, seveda
Nedelja je bila zadnji dan Petrovega kampa v Rabcu. Skupaj smo šli do Ripende Kosi, tam naredili skupinsko fotografijo, potem pa se je začel prosti program. Eni so potegnili na Standar, drugi obrnili proti morju in tam ostali, tretji so se spet dvignili na nov trail … in tako do popoldneva. Lepo nedeljo je bilo pač treba izkoristiti.
Trideset kolesarjev in nekaj sopotnikov je minuli konec tedna uživalo ob morju. Prišli so Slovenci in Hrvati, zagreti tekmovalci, gorsakokolesarski uživači in nekaj začetnikov. Mnogi so Petra poznali, nekateri pa so se z njim srečali prvič. Nastavili smo par koles, vsi skupaj pridelali štiri počene gume (če moja statistika drži), padcev pa uradno ni bilo. No, kasneje mi je eden od udeležencev priznal, da je v nedeljo, na zadnjem spustu po Espressu, zadel vejo in padel. ”Nič hudega ni bilo,” mi je zaupal, a očitno tudi na morju velja tistu smučarski urok, da je zadnjo turo najbolje … izpustiti.
V prispevku je le nekaj fotografij s Petrovega kampa v Rabcu. Veliko obsežnejšo galerijo najdeš na tej povezavi.
V Rabac še z MahMTB
Prejšnji teden sva Živa in Matej kolesarila ob Petru in mu pomagala izvesti njegov kamp. Naslednji teden pripravljava “Prešerni MahMTB Rabac”. Če te zanima, poglej povezavo: