Prijateljica Lidija iz Trilja (tam zadaj za Splitom) je pred dobrim tednom napisala:“Slovenija – zemlja, koju nije ni virus pronašao”. A takoj za tem je vrag vzel šalo in Korona (pa ne tista iz flaše), se je naselila tudi v naših krajih. 

Medtem, ko eni zamahnejo z roko, da gre “le za običajno gripo”, drugi svarijo, da je virus hujši od pljučnice. No, o tem tukaj ne bomo razpravljali. Prav tako ne bomo raziskovali, če je virus v Wuhanu res preskočil iz kužka na njegovega krvnika, ali pa so ga v svetovni zaroti ustvarili Monsanto & kompanija. Seveda ne bomo (bodo) zboleli vsi, jasno pa, da si nihče ne želi biti med tistimi, ki NE bodo zadeli jackpota. Morda bo virus izginil tako, kot se običajno umakne gripa, ko se konča zima. Morda, a težave se bodo še nakaj časa nadaljevale. 

Je že tako, da se danes skoraj nič ne zgodi brez Kitajcev. Če že ne naredijo celega izdelka, so vsaj dobavitelji komponent, polizdelkov ali surovin. Kitajce je korona ujela ravno med praznovanjem njihovega novega leta. Ker so takrat že sprejeli določene omejitve, so “praznike” podaljšali za en teden, da bi omogočili postopno vračanje Kitajcev na delo. Enotedenska nenačrtovana zamuda pa v današnjem sistemu “door to door” pomeni enotedensko luknjo v proizvodnem procesu in začetek verižne reakcije. Se še kdo spomni težav, ko je pred leti potonila ladja s komponentami Shimano? In tule ne bo šlo le za enotedensko zamudo.

Tako smo iz zdravstvenih preskočili na kolesarske težave. SRAM je že leta 2016 preselil večji del zahtevnejše proizvodnje iz Kitajske na Tajvan. Ne, niso se zbali prihajajoče korone, ki je ni napovedal niti Nostradamus, ampak so jih prestrašile ameriške carine na kitajske izdelke. Tudi Shimano svoje “top end” komponente še vedno izdeluje na Japonskem, Kitajcem pa je prepustil Altus, Alivio, Acero … Podobne so tudi zgodbe drugih proizvajalcev, še vedno pa se največ izdelkov kiti z napisom Made in China. 

Čeprav je ponekod že zmanjkalo moke, kvasa in sladkorja, pa ni potrebno na vrat na nos opustošiti še kolesarskih trgovin in si doma delati zalog zračnic, verig, niplov in gripov. Ko sem se pogovarjal z našimi trgovci, so mi potrdili, da so dobave zaenkrat take, kot so jih vajeni. Seveda, izdelki, ki so danes na policah, so bili narejeni že pred časom. Zaradi časovne luknje (nihče ne ve, koliko časa bo trajala) bo trpela proizvodnja in prihodnje dobave. Veliki proizvajalci si bodo že nekako izpogajali svoje deleže, mali pa lahko zabredejo v resne težave. 

Mi pa bomo morali stopiti iz naše cone udobja. Če smo danes navajeni, da si lahko privoščimo skoraj vse, se lahko vsaj za nekaj časa to konča. Za najboljše tekmovalce bodo poskrbele ekipe, tisti manj zahtevni se bodo že nekako znašli, trpeli pa bodo rekreativni profiji, ki budni sanjajo vrhunske rezultate, saj jih ne bodo imeli kje pokazati. Dogodke odpovedujejo kar po tekočem traku, profi rekreativci pa trpijo. 

A njihova bolečina ni nič v primerjavi z resničnimi težavami organizatorjev. Projekti, na katerih so delali vse leto, se jim sesuvajo pred očmi. Pri nas so v to kislo jabolko prvi ugriznili prireditelji Kras krosa MTB. Ne zavidam jim težkega položaja, v katerem so se znašli. Sami so se moral odločiti, naj prireditev izpeljejo ali odpovejo. Država se takrat s svojimi ukrepi na korono še ni resno odzvala in vsaka njihova odločitev bi bila – napačna. Žal se je izkazalo, da so se odločili prav in je bila njihova odpoved le prvi člen v verigi. 

Prestavljen je MTB Vipava Valey. Namesto 15. marca ga bodo izvedli 25. oktobra letos. 4. in 5. aprila sta odpovedana XCO in XCM Premantura & Kamenjak Rocky Trails. Odpovedana sta Gorizia Enduro in tržaški Enduro 3 Camini. Prestavljena je DH tekma svetovnega pokala v portugalski Lousi. Na listi padlih pa ni etapne dirke Cape Epic. Bobi, ki je že v Južni Afriki, pravi, da jih ves čas opozarjajo na higieno, drugače pa vse poteka normalno. Morda so v še težjem položaju organizatorji prihajajočih dogodkov, ki še niso odpovedani.

Vsako leto se med prvomajskimi prazniki na obali Gardskega jezera dogaja Bike festival. Sejem, maraton in kopica dogodkov privabijo v pokrajino Trentino na tisoče gorskih kolesarjev. A Garda je trenutno v karanteni. Nihče ne sme noter, nihče ne sme ven. Hoteli so zaprti. Ulice so prazne. Življenje se je ustavilo. Tako stanje je uzakonjeno najmanj do 3. aprila. A kdo jim zagotavlja, da bo čez slab mesec res konec težav. Kaj pa, če se te še povečajo? In kaj, če se ti ukrepi preselijo tudi k nam?

Kaj bo z Mariborom? Kaj bo z Lošinjem? V bivši Jugi smo ponavljali (menda) Titove besede: “Delajmo, kot da bo 100 let mir, pripravljajmo se, kot da bo jutri vojna”. Malo predelana parola danes velja za vse, ki še upajo, da jim bo uspelo organizirati dogodek. Podobno je tudi v turizmu. Velik del pomladi je že izgubljen, vsi pa upajo, da se bo izredno stanje umirilo in se bo življenje vrnilo u ustaljene tirnice. 

Posameznik se seveda lažje (če ne zboli) prilagodi trenutnemu stanju. Če ne bo šel na tekmo, bo fural sam. Če ne bo šel čez mejo, bo kolesaril po domačih hostah. Na svežem zraku je manj možnosti, da sreča strica virusa in teto korono. A v Italiji so poleg vseh drugih ukrepov sprejeli tudi popolno prepoved kolesarjenja. Že res, da je kolesar v naravi daleč stan od virusov, a po intenzivnem športnem naporu je organizem oslabljen in bolj dovzeten za bolezen. Ukrep dopolnjujejo še s pojasnilom, da je kolesarjenje rizičen šport in poškodovan kolesar še dodatno obremeni zdravstveni sistem.

Če bomo tole etapo končali le s kolesarskimi težavami, jo bomo kar dobro odnesli. Vse drugo bo težje. Nekega dne bomo vsi umrli. A vse ostale dni bomo živeli. Bodimo pazljivi, da bo teh čim več!