Res imam srečo! Na kolesu uživam. Ne boli me hrbet. V rokah nimam mravljincev in na riti še nisem imel krvavih žuljev. Nogi sta sem in tja opraskani, a koleni še vedno radi poganjata pedala. Ja, res imam srečo. 

Pravzaprav sem se malo zlagal. Spomladi 2017, ko sem se še spoznaval z mojim novim Norcom, me je med prvo etapo 4 Islands na Krku uščipnilo v levem kolenu. Ni bilo nič hudega, a koleno me je bolelo do cilja na Lošinju in še tedne po tem. Čez dva meseca sem zavil k Urbanu. Urban Komac je čudodelnik. Po samo treh terapijah sem bil ozdravljen in vnetje vezi se zadnji dve leti in pol ni več ponovilo. Zdaj mi je jasno, kako lahko izkušeni fizioterapevti s svetlobno hitrostjo spravijo naše vrhunske športnike nazaj v gladiatorske arene. 

V Celje sem šel bolj za hec. Nisem vrhunski rekreativni tekmovalec in na kolesu se dobro počutim. A pred letošnjim Transalpom mi firbec ni dal miru. Pomislil sem, da mi bo prijatelj Niko Korber, strokovnjak za “bike fitting”, vseeno popravil kakšno nastavitev. On pa je zgrabil bika za roge in mi kolo obrnil na glavo! Spremenil je vse, kar je lahko, in po pol leta sem mu za preobrazbo prekleto hvaležen. Prej sem se na kolesu počutil dobro, zdaj pa se odlično.

Čeprav se z Nikom poznava, se je dela lotil resno, kot z vsako stranko. Kolo je še nekaj časa ostalo v kotu, saj sva začela s pogovorom. Niko mu pravi “intervju”. Starosti, višini in teži so sledila vprašanja o kolesarskih izkušnjah, željah in morebitnih težavah. Zanimale so ga tudi težave med tekom, smučanjem in drugimi aktivnostmi, saj tudi te kažejo na določene odklone. 

Potem sem telovadil. Preverila in izmerila sva mojo gibljivost. Zdi se mi, da sem bil kot mulc precej bolj lesen, saj se danes pri predklonu lažje dotaknem tal. Niku to ni bilo dovolj in z velikim kotomerom je premeril gibe vseh mojih premičnih delov. Jezika sva tokrat izpustila. Niko se je pred leti izobraževal po Specializedovem BG Fit načinu in čeprav se najnovejši sistem Retul zanaša na senzorje in algoritme, je njemu še vedno ljubše ročno delo. Pravi, da preveč gledanja v ekran škodi praktičnemu znanju. Prav tako ne podlega stereotipom. Možakar z okroglim pivskim trebuščkom je lahko bolj sproščen in gibčen od zategnjenega natreniranega polprofija.

V ta predalček sodi tudi merjenje mojih ritnih kosti. Dvakrat me je posedel na penasto podlogo, da je preveril dobljeni odtis. Čeprav imam dobrih 60 kg in nosim hlače velikosti Small, sta moji medenični kosti neverjetno razprti. Poslovil sem se od priljubljenega sedeža SLR Kit Carbonio in pristal na precej širši Specovi lopatki. Zdaj končno sedim na ritnicah, prej pa sem sedel na presredku, kar je mimogrede dokaj neprijazno do prostate.

Niko je preveril tudi nekatere vidne obrabe na kolesu. Neenakomerno oguljen sedež, trak na krmilu, zdrsana gonilka in različno obrabljeni čevlji jasno kažejo na nepravilno držo na kolesu. Zanimivo je bilo tudi, ko sem med prehodom iz ležečega položaja v sedenje eno stopalo potegnil bolj k sebi kot drugo. Ja, še ena stvar, ki jo bo treba upoštevati pri nastavitvi kolesa. 

Začela sva čisto spodaj, pri čevljih. Blokeje sem imel preveč nazaj proti peti, pa tudi kot ni bil pravilen. Čeprav imam po padcu na Mt. Blancu že 20 leti trd desni gleženj (hehe),sem dobil vložek za izravnavo pritiska v levi čevelj. Potem sva se lotila sedeža. To, da sva ga nadomestila s širšim, sem že napisal. Prav tako sva ga dvignila za neverjetna 2 cm! Pravzaprav bi ga morala za 3, a Niko je rekel, da moje telo tega ne bi preneslo. Novi sedež mi je pomaknil tudi precej bolj naprej. Takšnega pomika stari sploh ni dovoljeval. Razlika pri poganjanju pedal je bila očitna. Noge so kar naenkrat postale močnejše in gonjenje tudi po občutku učinkovitejše. Bal sem se, kako bodo na veliko spremembo reagirala kolena, a ta se niso niti enkrat pritožila.

Krmilo, ki je “flat”, torej skoraj ravno, mi je zavrtel naprej. Prej mi je roke v ramenih zapiralo, zdaj mi jih je odprlo. Najprej sem imel neprijeten občutek, da po sedaj bolj obremenjujem roke, a že po nekaj vožnjah je ta izginil. Niko je rekel, da je to precej povezano s slabšimi mišicami jedra. Razvijamo mišice nog in rok, na “core” pa pogosto pozabljamo. 

Všeč mi je bilo, ker je vse spremembe na kolesu bogato komentiral in jih pojasnjeval s primeri iz realnega življenja. Še posebej rad se je zatekal k starim ljudstvom, ki živijo njihovo “primitivno”, a precej bolj z naravo povezano življenje. A veš, zakaj so afriški tekači hitrejši od belcev? In zakaj domačini na tržnici v Marakešu ves dan čepijo? Pa zakaj je dobro, če hodiš bos?

Strokovno nastavitev kolesa si poleg profesionalcev največkrat privoščijo resni rekreativni tekmovalci. Ti bi za dober rezultat naredili vse. Pogosto pridejo tudi običajni kolesarji z različnimi težavami in bolečinami. Pravilna nastavitev kolesa marsikatero odpravi ali pa vsaj omili. Prepričevanje prijateljev v stilu “malo potrpi, saj se boš navadil…” in “…tako pač je na kolesu…” je še najslabše. Morda se res “navadimo”, v resnici pa se podredimo nekemu vsiljenemu položaju. Posledica tega je slabša učinkovitost pedaliranja ali pa pot v poškodbo. Težav se ne smemo navaditi ampak jih moramo odpraviti!

K Niku hodijo tako cestnikot gorski kolesarji. Če ima nekdo obe kolesi, mu najprej nastavi cestno kolo, saj na njem dobi boljše odzive, ki so tudi hitreje merljivi. Pri gorskih kolesarjih je položaj lažje nastaviti tistim, ki vozijo vpeta pedala, zadnje čase pa ga obiskujejo tudi vsegorsko orientirani kolesarji. Tudi pri njih poskuša doseči enake cilje, le da jih običajno pomakne še malo naprej. Na strmih vzponih tako prednje kolo lažje prilepijo na tla, med spusti pa (kljub potopni sedežni opori) lažje zdrsnejo za sedež.

Niko mi je obrnil kolo na glavo. Zaupal sem njemu in njegovemu znanju ter se nisem spraševal, če je to dobro ali ne. Prav tako s popravki nisem posegal v njegove nastavitve. Jasno, da vsaka sprememba zahteva nekaj časa, da se je navadiš. Poznam jih kar nekaj, ki niso imeli potrpljenja in so si že po nekaj dnevih kolo postavili približno tako, kot so ga imeli prej. Res vedo več od strokovnjaka? Jaz pa sem imel mesec in pol kasneje pravi “hammer test”: 7 dni Transalpa s 550 km in 17.000 višinci. Počutje na kolesu je bilo odlično. Niko, dobro si mi obrnil kolo. Res imam srečo, da te poznam!

Fotografije Živa Hartman