Hrvaška ima najmanj tri Kamenjake. Morda je najbolj znan rt Kamenjak na skrajni točki Istre. Po njem vodijo super kolesarske stezice. Drugi Kamenjak je s 408 metri najvišji vrh otoka Raba. S kolesom se nanj povzpneš po strmi asfaltni cesti, a če v dolino nočeš pešačiti, se moraš po njej tudi vrniti. Tretji se dviga nad Reko in na svoj razgledni vrh prav vabi kolesarje. Ko te Hrvat povabi na Kamenjak, si zato malo zbegan.

Planinsko društvo Kamenjak z Reke za svoj rojstni dan v decembru vsako leto prireja planinski vzpon na 838 metrov visoko hišno goro. Ko so v društvu ustanovili še kolesarski odsek, ki ga vodi neumorni Bojan Šenkinc, so se pohodnikom pridružili tudi kolesarji. Pred dvema letoma so na vrh prvič pripeljali torto, lani je zaradi slabega vremena kolesarski del odpadel, minulo nedeljo pa smo na vrhu spet odpirali šampanjec.

Na Vratih Jadrana se je kazalo sonce. Temperatura na Reki je bila za decembrsko jutro lepo pozitivna. A z vrhov Gorskega kotarja je čez Grobničko polje vlekla burja in šele vetrna izravnava je dala končni rezultat: pet slovenskih in šest hrvaških kolesarjev je rahlo drgetalo.

Vsaka dobra tura se mora začeti z vsaj eno težavo. Naša ni bila burja ampak močno deževje preteklih dni. To je na Grobnik narisalo nekaj velikih jezer. Čez prvo je šlo, čez drugo komajda, za tretje pa bi potrebovali čoln. Obrnili smo in prvi del vzpona naredili po asfaltu. Na ovinku, kjer je večina planincev začela svoj vzpon, smo ujeli planinsko pot. Skozi nizek gozd se je v ključih zlagoma vzpenjala proti vrhu. Naenkrat pa je skočila iz zavetrja dreves, nas pripeljala na prepih in se izpostavljeno postavila pokonci. Le 500 m vzpona smo naredili in že smo se skupaj s pohodniki drenjali na vrhu.

A Bojan je skrival nekaj lepih presenečenj. Eno je bila steklenica šampanjca, s katero smo nazdravili na vrhu. Drugo presenečenje je bilo nadaljevanje ture. Burja se je umirila, da smo lahko s kolesi previdno opravili zgornji, izpostavljeni del spusta. Do ceste za Platak je potem letelo kar samo. Potem je bilo treba spet navzgor. Nekaj dodatnih kilometrov asfalta je bila cena za nove užitke. Zavili smo s ceste, prečili zasnežena sončna pobočja pod Velo Peso in začeli dolg, vijugast spust v dolino. Ciljna strmina nas je pripeljala prav na Zagrebški zavoj legendarne dirkalne steze na Grobniku.

Bojan je dobro vedel, kaj nam pripravlja. Kamenjak sploh ni bil cilj, ampak le vaba za turo. Na njej se je nabralo dobrega jurja višincev. Zaradi spremenjene trase je bilo na vzponih res nekaj več asfalta, a sončen dan in lepi spusti so bili velika nagrada za jutranje drgetanje.

Ko na dvanajstem listu koledarja pogledaš seznam kolesarskih prireditev, pomisliš, da je december višek kolesarske sezone. Morda imaš prav!