Zvečer sva Toyoto prestavila na rob mesta. Največkrat sva prespala med reko Mamquam in golf klubom, tam sva imela tekočo vodo in smetnjake ali pa za bencinsko pumpo v Brackedalu, tam blizu je bilo Boštjanovo stanovanje. Preselila sva se v bivalni del kamperja in raztegnila posteljo. Noč je pomenila konec dneva, polnega enkratnih doživetij in hkrati pričakovanje novega, verjetno še bolj neverjetnega!

Med Kamloopsom, Slovenijo in Squamishem

Jaka je z nekaj presledki v Kanadi že sedem let. Najprej je živel v Kamloopsu, se od tam preselil v Vernon, zdaj pa že tri leta živi v gorskokolesarskem raju – Squamishu. V simpatičnem rentu in servisu koles Ridehub je glavni mehanik. Ko ne šraufa, snema promocijske videe. Če za šankom ni Yannija, pa skuha še kakšno kavo. Prosti čas preživlja na trejlih. Konec pomladi se je iz predragega stanovanja preselil v legendarno Toyoto Chinook, avgusta pa sem mu dva tedna družbo delal še jaz.

Še en šnops skrijem v potovalko

Ko so mi v petek zjutraj na zagrebškem letališču stehtali torbo s kolesom in nanjo nalepilil destinacijsko kodo, sem vanjo na hitro porinil še dve dobro zaščiteni steklenici. V eni je bila moja medica, v drugi gorenjski šnopc. Kolo in obe steklenici so dobro prestali skoraj 8.000 kilometrov dolgo pot in skupaj z menoj varno pristali v Vancouvru. V resnici pa ni šlo tako gladko.

Kanada prihajam

Že na štartu smo imeli skoraj uro zamude, zato nas je osem v Münchnu zamudilo letalo za Kanado. To je bil prvi znak, da me čaka fantastična avantura. Italijanki z majhnim otrokom sem posodil telefon, da je o zamudi obvestila moža. Pomiril sem besno Američanko. Pomagal sem slovenskemu paru, ki poleg prekmurščine ni znal nobenega tujega jezika. Prijazno osebje Lufthanse pa nam je iskalo nadomestni let. Največ težav so imeli z menoj in mojim kolesom. 

Po dolgem iskanju so me v Vancouver poslali preko Frankfurta … naslednje jutro. Na njihove stroške sem prespal v simpatičnem hotelu z žgečkljivimi slikami, ki so namigovale na nekaj drugega. No, noč je bila mirna, let do Frankfurta je kratek, pa tudi devet ur čezoceanskega leta je hitro minilo. Ker je zahodna Kanada 9 ur za nami, smo pristali skoraj ob isti uri, kot smo vzleteli. Jasno, z enim dnevom zamude.

Iskat me je prišel “kafe mojster”

Jaka je zato v petek popoldne sam šel na tekme Crankworx Summer Series v Silverstar, pome pa je v soboto popoldne prišel njegov prijatelj in sodelavec Yanni, ki v Ridehubu kuha najboljšo kavo. Ker sem bil začasno brez postelje, me je zvečer odložil pri štajerskem izseljencu Boštjanu. Čeprav sem bil buden 29 ur, sem se v nedeljo brez ure zbudil že ob sedmih zjutraj. Po zajtrku sem sestavil mojega Yetija, Boštjan je šel v mesto na piknik, mene pa so Trailforksi peljali na prve trejle Squaimsha.

Hoste so tam drugačne od naših. Bolj zelene in bolj divje, bolj svetle, polne granitnih skal, podrtega drevja, vse prekrito z mahom, vse pravljično, (ne)resnično.

So vzponi in so “prijetni” vzponi

Simpatičen Jakob’s uphill trail do jezera Alice sem si delil s pohodniki, naprej po zahtevnejšem ”50 Shades of Green” smo plezali samo kolesarji. Za prvi kanadski spust sem si izbral modri ”Leave of Absence”, kar v prevodu pomeni ”dovoljenje za odsotnost z dela”.

Zame dva tedna najlepše odsotnosti. Še z druge strani sem priplezal na ”Odsotnost”, jo še drugič odpeljal, potem pa zakrožil po jezerskem višavju. Zvečer se je Jaka vrnil s tekmovalnega vikenda in začela se je najina Kanada.

V ponedeljek je Jaka delal. Skupaj sva šla v Ridehub. Fantom sem pomagal pripraviti kolesa za rent, potem smo pojedli zajtrk in popili še drugo kavo. Jaka je ostal v službi, jaz pa sem se vrnil na trejle za mestom. Zdaj nisem bil več novinec. Ponovil sem par starih, odpeljal še nekaj novih, črnega Ruperta pa pustil za popoldansko rundo z Jakom. Jaka običajno dela štiri dni, od petka do ponedeljka od sedmih zjutraj do petih popoldne, v torek, sredo in četrtek pa je prost.

Za kosilo ni bilo časa, proti koncu delavnika sem spet pomagal v servisu, da sva hitreje končala in šla nazaj na trejle. Razmišljal sem, koliko let že nisva skupaj kolesarila. Začela sva na Rupertu, črni klasiki Squamisha. Saj mi je kar šlo, na dveh detajlih pa sem vseeno shodil.

Že na Rupertu sem se dotaknil ene od značilnosti Squamisha, ”slabov” oziroma strmih granitnih plošč z neverjetnim oprijemom. A za velikana ”In-N-Out Burger” še nisem bil pripravljen. Jaz sem odpeljal le prvi položni del, Jaka je fantom za nama pokazal, kako se ga odpelje, a je na izteku vseeno eden od njih zletel med skale in si polomil gleženj.

Ko nekaj postane običaj

Pozimi sta se Jaka in Yanni vsak torek zjutraj potopila v ledeno reko Mamquam. Počasi so se opogumili še drugi in spomladi je to postal družaben dogodek z 20 do 30 udeleženci. Tokrat je rahlo rosilo in na bregu nas je bilo kakih 15.

Kljub poletju je bila reka tako topla kot naša Soča. Po seansi v reki sva se ogrela z zajtrkom in toplo kavo v Ridehubu, potem pa šla v 100 kilometrov oddaljeni Pemberton, kjer je Jaka svoje kolesarsko znanje prenašal na mlade Indijance plemena Lil’wat, jaz pa sem med tem vadil ”slabe” nad Mosquito Lake.

Dan počitka

Sreda je bila deževna in dan počitka mi je kar sedel. Dopoldne sem na daljavo opravil nekaj službenih dolžnosti, medtem je Jaka v prijateljevi garaži svoji hiški na kolesih menjal sklopko. 

Toyota chinook je v osnovi hilux letnik 1981 z bivalno nadgradnjo predelovalca Chinook. Kupil jo je pred enim letom in povsem prenovil bivalni del.

Dvižna straha sicer ni delovala, saj je počil eden od zglobov mehanizma, vseeno pa sva imela dovolj prostora za dve kolesi, kuhinjo, mizo in dve klopi, ki sta se ponoči spremenili v veliko posteljo.

Golf? Ja, in to v gorah

Zvečer me je povabil na partijo golfa. Najprej sem mislil, da me vleče za nos, ko sva s štirikolesnim pogonom Toyote plezala visoko v hribe, že naslednji trenutek pa sem pomislil, da sem zadet od trave, ki se v Kanadi legalno prodaja (v resnici je nisem niti poskusil).

 Globoko v pragozdu sem v roke prvič prijel palico za golf. Daleč nad mestom so v koronskem nedelu čarovniki med balvani in podrtimi drevesi ustvarili Quarantine Creek, pravljično igrišče za golf.

Plezala sva po skalah, lezla pod vejami, vlekla za vrvi, iskala pobegle žogice, zraven pa sem se ves čas čudil genialni norosti kreatorjev magičnega igrišča.

Medo godrnjavček

V četrtek me je zbudil medved. V temi je odpiral smetnjake ob pumptracku in iskal hrano. Vstal sem iz postelje, šel iz avta in ga gledal. Verjetno sem bil malo nor še od prejšnjega večera, saj me sploh ni bilo strah.

Medved je še nekaj časa razbijal, potem je šel nazaj v gozd, midva z Jakom pa tudi. Jaka me je tokrat peljal na ”loamer” traile Diamond Heada. To so večinoma ilegalke po strminah biomase in humusa. Linije se delajo po občutku, stare izginjajo in nastajajo nove. To so trejli za domačine, turistov je tu malo.

Zabava na trejlih

Zvečer je Toyota spet požirala prah v straminah za granitno steno monolita Chief. Za njim se skriva trail ”Mischief”. Po slovensko je to obnašanje, ki vodi v težave, naju pa je vodilo v novo pravljično deželo.

Na vrhu se je v večernem soncu odprl pogled proti Pacifiku, midva pa sva v polmraku kolesarila po izpostavljenih granitnih ploščah. Nazaj k hiši na kolesih sva prišla v trdi temi.

Z Yetija na Rascala

V petek je Jaka spet delal, jaz pa sem trdega Yetija zamenjal za Jakovega polnovzmetenega Revla Rascal in šel nazaj na znane traile nad jezerom Alice.

Rupert je bil s flat pedali in primernejšim kolesom povsem drugačen, a tistih dveh detajlov še vedno nisem zmogel. Popoldne je Jaka sedel na e-bajk, jaz sem ostal na Rascalu in vrnila sva se na Ruperta. Z nasveti mi je pomagal in končno sem odpeljal kratek, a strm ”slab”.

Takoj sem ga ponovil in tudi v drugo uspel. Nerešljiv mi je ostal le še oster skalnat zavoj v desno. Tega sem zvozil v soboto dopoldne, ko sem bil spet sam na trailu. Pravzaprav nisem bil sam, saj je bilo tam še veliko drugih kolesarjev.

Prijaznost in prometna kultura

Ne vem, kako je drugje po Kanadi, a tukaj so ljudje neverjetno prijazni. Vsak te pozdravi in ogovori. Samo pozdrav ni dovolj, vedno dodajo vsaj stavek ali dva.

Drugo presenečenje je bila prometna kultura. Kjerkoli greš čez cesto, ti vsak ustavi, in to ne ob tebi, ampak že nekaj metrov pred teboj. Tudi ob znaku Stop se vsak vedno ustavi. V križiščih pa ni desnega pravila, ampak ima prednost tisti, ki je prišel prvi. Pri vožnji mi je to povzročalo nekaj težav. Popoldne sem šel s kolesom do oceana, nazaj grede pa spet srečal medveda. Počasi je prihlačal iz hoste, šel po poti pred menoj, se spustil do reke in okopal.

… se nadaljuje