”Saj veš, da morava tudi v Whistler,” mi je na začetku drugega kanadskega tedna rekel Jaka. Ker je nedelja Jakov delovni dan, sva šla tja vsak po svoje. Jaz sem zajahal Yetija in odkolesaril po legendarni gravel ruti Sea to Sky. Pot je bila dolga, vroča in je že opisana. Jaka je je z avtom prišel tja ob šestih zvečer in skupaj s simpatično Dez smo ujeli zadnje štiri fure gondole. Prvi dve me nista navdušili, saj smo večinoma nabijali peščene bande.

Jaka je vozil svojega spustaškega Revel Raila, jaz pa sem se na spustih že nekaj dni držal nekaj lažjega Rascala s 140/150 mm hoda. Zaključili smo na tehničnih trejlih, ki so mi bolj dišali. Imam pa občutek, da so nekatere njihove ocene precenjene. Dvojnega črnega niti v sanjah ne odpeljem … razen v Whistlerju. Tema nas je ujela v mestu ob obvezni steklenici piva Kokanee.

Kanadske potke so bolj za polnovzmetence

V ponedeljek je Jaka spet delal, z zasavcem Rožletom pa sva s prehitrim vzponom na Diamond Head uničila Britanca Seana. Spust s fleti in Rascalom je bil povsem drugačen od istega pred nekaj dnevi z Jakom in Yetijem. Priznam, za mnoge trejle British Columbije moj trdorepi Yeti ARC ni bil najboljša izbira. Vseeno me je zanimalo, koliko znanja in izkušenj sem si nabral v zadnjih kolesarsko intenzivnih dnevih.

Hitro smo bili nazaj, ker se je Rožletu mudilo v službo, Seanu pa v posteljo. Preobul sem se nazaj v SPD čevlje, z Yetijem skočil na priljubljenega Ruperta in ga prvič v celoti odpeljal tudi s hardtailom. Adrenalin je šprical, zadovoljstvo pa tudi. Popoldne je Jaka dočakal svoje proste tri dneve in končno sva zapustila Squamish. Preselila sva se na Sunshine Coast. Kljub kičastemu imenu je v resnici to tista prava Kanada: odmaknjena, prvinska, redko naseljena, divja …

Chinook se je ustavil

Zapeljala sva na trajekt in čez dobro uro pristala v Langdalu. Čeprav je to del celine, do tja ne vodi nobena cesta. Sončni zahod sva ujela na najlepšem delu obale. Potem sva zavila z glavne ceste na makadam. V črni temi prostranih host nad Roberts Creekom se je Toyota brez opozorila spuntala in ustavila. Ni več zmogla strmega klanca pod kolesi. Motor je še tekel, a če je Jaka dodal plin, ga je zamorilo. Počasi sva jo spustila nazaj do prve izravnave in se lotila težave. 

V resnici sem jaz le držal luč, Jaka pa se je ukvarjal in pogovarjal z mašino. Dve uri sva brez uspeha iskala rešitev. Takrat sem prvič pomislil, da naju poleg prijaznih črnih medvedov tu lahko najdejo tudi manj prijazni rjavi. Na srečo so spali. Nekaj po polnoči sva v posteljo zlezla tudi midva. Itak sva vedela, da bo jutro pametnejše od noči.

Vsega je kriv frgazer

Zjutraj je Jaka opazil, da se je zlomila vzmet na frgazerju (čudaki mu rečejo vplinjač). Staro vzmet je prekrivil in naredil novo, ki še danes, dva meseca kasneje, dela brez težav. Najino parkirišče je bilo le dober kilometer višje ob poti.

Pobočje krajinskega parka Elphinstone je na gosto posejano s trejli. Večinoma gre za naravne loamer trejle z redkimi lesenimi objekti. Spet sva srečala medveda. S strani je prišel na stezo. Tudi pogledal naju ni. Hlačal je pred nama in počasi sva šla za njim. Potem je zavil po svoje in spet sva bila sama. V vročem poletnem dnevu sva naredila dva kroga.

To je zneslo dobrih 1.300 višincev. Jaka jo je dobro pritiskal, tudi navzgor, a vročina ga je ubijala. Ohladila sva se v potoku, potem pa še s hladnim pivom iz Chinookovega hladilnika. Po kosilu v senci mogočnih iglavcev sva se vrnila na obalno cesto in šla naprej do novega trajekta. V zadnji svetlobi dneva naju je mimo Nelsonovega otoka peljal čez zaliv Jervis, še uro kasneje pa sva raztegnila posteljo pred Powel Riverjem.

Novi, nori trejli

Novi trejli so naju čakali na jezerski pokrajini pod goro Mahoney. Pa to niso le zvožene steze, dejansko gre za množico dobro grajenih northshorov, mostov, skakalnic, ramp in drugih objektov.

Odkar sva skupaj, je Jaka tu prvič zares letel. Ko sva šla še višje, je povozil vejo, ta pa se mu je maščevala in mu odlomila ventilček. Jaka je zaklel, jaz pa sem iz nahrbtnika potegnil rezervnega.

Zamenjala sva ga, ampak potem nama ni več uspelo napihniti gume tubeless. Ne spomnim se, zakaj Jaka v tisto mlečno packarijo ni hotel dati zračnice in s prazno gumo se je godrnjaje spustil v dolino. Jaz pa sem šel naprej in odpeljal (zame) enega najlepših kanadskih trejlov – Civil Disobedience.

Črno označena državljanska nepokorščina je bila lepo vozna tudi s trdorepim Yetijem. Zgornji del je bil povsem naravem, spodaj pa so mu dodali nekaj na roke skopanih zavojev. V divjini seveda ni bilo telefonskega signala in na vratih Toyote me je čakal listek z Jakovim sporočilom: ”Zrihtal sem gumo in šel z lokalci še en krog.” Ključ, skrit na varnem mestu, je odklenil vrata bivalnika, hladilnik pa mi je z veseljem v roke porinil pločevinko piva. Zvečer sva obiskala Sarah, prvotno lastnico Ridehuba, in na njenem posestvu prespala pod zvezdnatim nebom pacifiške obale.

Ven na morje

Ob petih zjutraj sva vzela vsak svoj SUP in šla ven na morje. Sarah je rekla, da včasih v zaliv pridejo kiti. To jutro jih ni bilo, srečala pa sva kolonijo morskih levov. Zajtrku sva dodala sveže maline, ki so bile na močvirni zemlji ob morju še posebej sočne. Potem sva se obrnila nazaj proti Squamishu. Čakala naju je še zadnja norost, področje opuščenega rudnika bakra (pa tudi zlata in srebra) Britannia.

Cesta v goro je bila zaprta, a sva šla mimo zapornice. Kmalu naju je ustavil delavec, pa sva mu rekla, da je takoj za ovinkom greva s poti. V resnici sva tam vzpon komaj začela. 900 metrov nad morjem na izpostavljeni granitni plošči stoji pravljična lesena koča s sanjskim pogledom na Tihi ocean.

In čeprav na Trailforksih tam zeva praznina, sva z Jakom za ”GrandeFinale” v enem samem spustu združila vse, kar sva v dveh tednih prefurala: slabe in loamerje, iskala nevidne prehode, rinila navzgor in jaz malo tudi navzdol, vlekla kolesa čez padla drevesa in mogočne, z mahom obrasle granitne balvane, vriskala in se smejala, občudovala razglede, švicala in na švic lepila prah, slikala in snemala. na koncu pa naga skočila potok in šele potem opazila, da je na skali nad nama mladenka brala knjigo.

Na koncu sva naga skočila v potok in šele iz vode opazila mladenko, ki je na skali nad nama brala knjigo. To je bila najina zadnja kanadska tura.

Zvečer smo se na strehi stanovanjskega bloka dobili z Yannijem in njegovo Ame, prišla je še Avstralka Ammely, ki vodi finančne posle serije Crankworks in svetlolasi fotograf Benjamin. V poletni noči smo zakurili kamin in končno odprli tisti dve flaši, ki sta prišli z menoj.

Živeti kanadsko življenje?

Kanada me je zmehčala. Kar sem videl, je drugačno od ostalega sveta. Ja, saj so tudi tu bogataši, a veliko ljudi tukaj ŽIVI ŽIVLJENJE. Na vrtu nimajo angleške golf trave. Njihov avto ni vsako nedeljo opran, pa tudi ni najnovejši. Ne hitijo. Živijo. Delajo in se smejijo. Mladi gredo na svoje takoj, ko imajo to možnost. Priznam, da s slovensko mentaliteto nisem in še vedno ne znam sestaviti njihovega življenskega cikla. Jaka živi v avtu, pravzaprav kamperju, in to je tam nekaj običajnega, pa zato nisi klošar. Za Kanado ne rabiš načrta, Kanado moraš preprosto živeti brez voznega reda.

Še zadnje dejanje

V petek zjutraj sem iz skladišča Ridehuba potegnil bikebag in razdrl Yetija. Po Chinooku sem pobral svoje stvari in v nekaj minutah spakiral še potovalno torbo. Letalo sem imel ob štirih popoldne. Jaka je rekel, da bova ob dvanajstih šla iz Squamisha. Potem se je začelo …

Kanadska vojska je vrnila štirideset najetih koles. Podjetni Kitajec Jackson, eden od novih solastnikov Ridehuba, je želel, da jih pregledamo in poškodovana izločimo, saj bo kolesa prodal v Vancouvru. Ura je tekla. Dobra kolesa smo naložili na tovorno prikolico in na njegovega terenca. Ura je tekla. Potem je rekel, da Jaka ne more dobiti prostega popoldneva, čeprav si je prej že sam uredil menjavo. Da gre on mimo letališča in me bo peljal. Samo prej ima še kratek sestanek. Ura je tekla. Fantje v Ridehubu so bili bolj nervozni kot jaz. Ura je tekla. Potem je stvari v svoje roke vzel mladi Shawn. Šel je do šefa in grobo prekinil njegov sestanek. Jaz sem se smejal, Jackson je godrnjal in sva šla. V petek popoldne je bil v Vancouvru prometni kaos. Jackson je postajal nervozen, jaz pa sem bil miren, ura pa je še kar tekla. Letalo sva ujela za rep.