Lani mi je prijatelj Andrej poslal fotografijo praznih embalaž gelov in energijskih tablic, ki jih je po končani gorskokolesarski dirki nabral med kolesarjenjem po njenih stezah. Organizatorji so se branili, da zaradi logistike še niso uspeli očistiti trase, in ker jih dobro poznam, jim to tudi verjamem.

Največje množice so na dirkah. Je tam tudi največ nemarnežev?

V resnici pa do tega sploh ne bi smelo priti. Tekmovalci (seveda ne vsi) so tisti, ki so smetili.  Sam vse ovitke gelov vedno spravim nazaj v žep ali jih zatlačim v lačnico lycra hlač, na ”feed coni” ali v cilju pa jih vržem v smeti. Pa kaj, če se med tem iz njih še malo cedi, dres gre itak v pranje. Običajno je v razpisu vsake dirke tudi točka, ki pravi, da bo tekmovalec, ki med dirko nepravilno odvrže smeti, diskvalificiran. Seveda ga mora nekdo prej prijaviti. Enkrat sem že opozoril (ne pa tudi prijavil) tekmovalca, ki je ovitke metal za cesto: ”Ne delaj tega, tam jih ne bo nihče našel!”

Ko smo Ločani še organizirali Loka MTB maraton, sem dan po dirki ponovno  prevozil krog in z dreves pobral oznake, ki so jih spregledali redarji na njihovem odseku ter redke smeti, ki so ostale za kolesarji. Teh je bilo zelo malo, pa še te so jim verjetno padle na tla po nesreči. Ja, na tekmi se zgodi tudi to.

Ah, dej, no! Je tega res treba?

Bolj ”strog” sem bil enkrat v Hrastnici. Nasproti mi je pripeljal kolesar, ki je pravkar pojedel čokoladico, ovitek pa vrgel na cesto. Kar zavrtelo se mi je v glavi. Obrnil sem, se pognal za njim in ga ustavil. Trdil je, da ga je vrgel v smetnjak. Skupaj sva šla nazaj in na tleh našla njegov ovitek. Pobral ga je in vrgel v smetnjak, ki je bil le nekaj metrov stran. Povsem drugače sta lani v Livignu ravnala dva španska profija. Na prelazu Eira sta se ustavila in izpraznila vsebino žepov v smetnjak ob cesti.

Ekološka zavest!

Priznam, tega teksta sem se bal. Ekološka zavest je občutljiva tema in če smo dovolj pošteni, hitro tudi sami pristanemo v dreku. Vsi smo bio, zeleni, trajnostni in kar je še podobnih v sodobnem svetu tako zlorabljenih besed, dokler nam za to ni potrebno žrtvovati preveč lastnega udobja.
 
Z našo prisotnostjo v naravi tam puščamo tudi sledi. Koliko in kakšne, je odvisno od nas samih. Lep primer je kampiranje, sploh če je na divje. Ker moramo vse prinesti s seboj, smo ponavadi bolj varčni. Pomisli, koliko manj vode takrat porabimo za pomivanje in umivanje. In ko (če) vse pospravimo za seboj, opazimo, da smo tudi pri smeteh bolj ekonomični. Ker se moramo sami ukvarjati z njimi, jih je običajno manj, pa še lepo jih ločimo. Pri ”bikepackingu” v pravem pomenu besede je tega seveda še manj.

Zelena agenda?

Kolesarji smo najbolj zeleni takrat, ko turo začnemo in končamo pred domačim pragom. Pa takrat, ko med turo jemo samo kruh in pijemo vodo. Pa takrat, ko ne vozimo na elektriko. Pa takrat, ko se ne šatl(j)amo. Ampak vedno to ne gre in z malo dobrega načrtovanja se da zmanjšati tudi naš ogljični odtis. Vsako drobno dejanje šteje. Saj veš, kako smo enega za drugim zbirali zamaške plastenk in počasi z njimi napolnili velike vreče. Kako bo s tem po novi evropski embalažni uredbi, še ni jasno. Že to, da se nas za pot do izhodišča čim več zbaše v en avto, je korak v pravo smer. Če že grešimo, grešimo nežno.

Najbolj trajnostni smo takrat, ko manj trošimo.

To pa seveda ni v interesu Velikega Kapitala. Njegove ekološko zavedne besede so največkrat zlorabljene v pehanju za večjim dobičkom in težko je ločiti zrnje od plevela. Tudi električni avto danes ni več tako zelo ”zero emission”, kot je bil na začetku svoje poti. Ekologija je velik biznis. A te teme so črne luknje, jame brez dna, začetek neskončnih debat in prepirov brez zmagovalcev. Zato bom tu končal, a pustil odprta vrata za razmišljanja, predloge, pripombe.

Prihaja pomlad

Upam, da bo v prihodnjih dneh na naših trejlih več zvončkov, trobentic in telohov kot smeti. Kolesarji smo tudi smetarji: eni smeti delajo, drugi jih pobirajo.  Najlepše bo takrat, ko ne bo več ne enih ne drugih, ampak samo še … kolesarji!