Lani spomladi so me nekateri ljubitelji elektrtičnih koles gledali malo postrani. Nekaj dni sem se po loških hostah podil s pomočjo elektrike, potem pa opisal, kako sva se s kolesom udarila do zadnjega atoma moči. Jaz sem vozil na maksimumu, kolo na minimumu. Zmagalo je seveda kolo in jaz sem bil zadovoljen. “Ubij me nežno“, sem mu rekel ob slovesu.
BH, štrom, pomoč, užitek in vati
Tokrat sem si izbral drugačno taktiko. Če mi pod nogami že brenči elektromotor, naj ta dela zame. In če ima baterija med nogami shranjenih 720 Wh energije, bom to tudi (u)porabil. Zato sem v klance letel s “trail”, še raje pa z načinom “boost”. “Eco” je na električnem kolesu skoraj neuporaben. Izjema je …
Z minimalno pomočjo elektrike, včasih pa celo brez, sem vozil le takrat, ko so bili z menoj na turi prijatelji z organskimi kolesi. Fair play je pač zahteval, da sem kolo in sebe navzgor mučil v načinu “eco”. Še slabše se mi je godilo na ravnih in gladkih odsekih, saj oni pač niso premogli podobne empatije in so jo brez slabe vesti z lahkoto nažgali čez 25 kilometrov na uro. Takrat je tudi moj “boost” ostal brez besed, jaz pa s težkimi nogami (in kolesom) ter brez sape. Saj veš, tako se organci najlažje maščujejo električarju. Ker mi tudi navzdol elektrika ni veliko koristila, sem hitro prišel do spoznanja: z električnim kolesom se na turi najbolje počutiš sam!
Je elektrifikacija greh ali nepredstavljiv užitek?
Elektro speljevanje je bilo začetek letenja. Po ravnini sem se vlekel slabih 25 kilometrov na uro in upal, da bom čim prej prišel pod klanec. Narobe svet, kajne? In ko se je teren postavi navzgor, tistih 25 sploh ni bilo več tako malo. Prav orgazmično pa je postalo, ko sem zapeljal na “uphill trail”. Takrat sem doživel prave užitke električnega kolesarjenja. Nisem se boril s svojo (ne)močjo, ampak le še s terenom. Navzgor sem premagoval skale, korenine in zavoje. Zahtevnejši kot je bil vzpon, bolj je bilo zabavno, na koncu pa je glavo napolni občutek zmagoslavja. Spust je bil le še podaljšek užitka poti navzgor. Koga briga, če sem pri tem malo goljufal.
Goljufal? Cel kup električnih pripomočkov ti danes pomaga, da na turah bolj uživaš in jih bolje izkoristiš. Prijatelj ti je po telefonu povedal, kje je najlepši spust. Morda ti je prek računalnika poslal sled GPX, ti pa si jo naložil v Garmina. Elektronske (električne) prestave ti olajšajo prestavljanje. Zaradi senzorja v čeladi si med vožnjo bolj varen. Morda imaš celo elektronsko nadzorovano vzmetenje. Je potem elektromotor pod kolesom še tak greh? Če misliš, da je, vzemi v roke zemljevid ter kolo brez vzmetenja in prestav, na izhodišče ture pa se odpelji z vlakom.
Ah, ti spusti …
Pri spustu elektrika ne koristi kaj dosti. Pravzaprav lahko včasih celo škodi. Če imaš motor še vedno nastavljen na najvišji stopnji pomoči, ti lahko v kakšnem detajlu, ko malo pritisneš na pedala, doda preveč in te spravi čez rob ali pa vsaj na tla. Teža električnega kolesa tudi ubije del njegove živahnosti. Težko kolo pač ni igrivo, je pa stabilno, z zanesljivimi zavorami dovolj varno in s primernim vzmetenjem dobro vodljivo. Zdaj mi je tudi jasno, zakaj k elektro paketu sodi še izdaten hod vilic in zadnjega vzmetenja.
BH Xtep
In s kom sem se pravzaprav družil? Moj tokratni sopotnik po Škofjeloškem hribovju je bil oranžni BH XTEP CARBON LYNX 6 PRO-SE. S 160 mm hoda spredaj in zadaj ter kotom vilice 65,6 stopinj ga je španski proizvajalec postavil v segment enduro koles. Pedelecu pomaga motor Shimano EP8 z največjo močjo 500 W in navorom 85 Nm. Baterija je v celoti potopljena v okvir in ima kapaciteto 720 Wh. Polni se z vrha, z obratom zaklepa. Tam jo lahko tudi enostavno izvlečeš iz karbonskega okvirja. Tipke za upravljanje in zaslon so minimalistični. S telefonsko aplikacijo Etube se nisem ukvarjal in nisem spreminjal nastavitev.
Prvič sem zares občutil, kako grabijo štiribatne zavore Shimano XT v kombinaciji z 203-milimetrskimi zavornimi diski. Iz družine XT prihajajo še menjalnik in prestavna ročica ter gonilka. Vilice Fox 38 Float Factory in zadnji blažilec Fox Float DPX2 Factory bi prav rad preiskusil še na kakšnem lažjem (neelektričnem) kolesu. Toliko vzmetenja še nisem imel pod seboj. Zanimiv varnostni dodatek je elektronska zapestnica, ki jo sprogramiraš in z njo zakleneš kolo. Vse kable so skrili v okvir, na njem pa našli še prostor za nosilec bidona. Slabih 23 kilogramov je težkih le, ko kolo dviguješ in prenašaš.
Elektrika je …
Električno kolo seveda ni namenjeno samo divjanju navzgor. Že res, da je zabavno, a je hkrati tudi nevarno. Prav lahko se srečaš z nekom, ki se bo po isti stezi podil navzdol in niti v sanjah ne bo pričakoval dirkača v nasprotni smeri. Take nesreče so se že dogajale. Elektrika je nevarna droga. Pazi se je!
Cena predstavljenega BH Xtep carbon Lynx 6 PRO-SE znaša 8.799,90 evra, oprema na kolesu pa je sledeča:
- Okvir karbon, 160 mm
- Zadnji blažilec Fox Float DPX2 Factory
- Vilice Fox 38 Float Factory, 160 mm
- Menjalnik in ročica Shimano XT
- Kaseta Shimano CSM8100, 10-51t
- Gonilka Shimano XT, 34t
- Zavore Shimano XT
- Obročniki DT Swiss H1700 TR
- Plašči Maxxis Minion Terra EXO TR 29×2,5″ / Maxxis Minion Terra EXO TR 29×2,4″
- Potopna sedežna opora Race Face DP Aeffect
- Motor Shimano EP8 / Ekran Shimano EM800
- Baterija 720 Wh
Vse pomembne informacije najdeš na bhbikes.com.
