V uri in petnajst pripelje vlak tebe in tvoje kolo iz Ljubljane v Kočevje. Če bi bila bio in eko in zelena, kot je destinacija Kočevsko, bi na vlak sedla tudi midva s Tomažem. A naša logistika je zahtevala avto. Zjutraj sva v kočevskem hostlu Bearlog pustila nekaj naših stvari in jo mahnila naprej do Dola na Kolpi. Tam sva ob turški kavi počakala Mirelo in Bojana iz Hrvaške. Skupaj smo potem v dveh dnevih obkrožili Kočevsko.
Makadam in preverjanje vzdržljivosti baterij
Prvo vprašanje: zakaj smo kolesarjenje začeli na Kolpi? Pravilni odgovor se glasi: zato, da smo prespali v Kočevju in naslednji dan po 155 kilometrih in 2.800 višincih krog končali v Dolu. Mirela in Bojan sta preverjala, če krog zdržijo baterije električnih koles, s Tomažem sva dokazala, da gre tudi na noge, skupaj pa smo ugotovili, da bi šlo brez težav tudi s treking ali gravel kolesom (mi smo imeli gorska kolesa).
Slaba polovica poti je bila makadamskih, nekaj več asfaltnih, kolovozov, vlak in stez pa le za vzorec. Večino makadama smo sprašili že prvi dan. Spustili smo razgledno točko Kozice in z vrha pogledali na zvonik cerkve v Nemški Loki.
Od kod ime Kočevje?
Seveda veš, da so Kočevsko zadnjih 600 let naseljevali tudi nemško govoreči Tirolci in Korošci – Kočevarji. Morda pa ne veš, da ime Kočevje izhaja iz jelke / hoje / Hočevje / Kočevje. Malo za Rajhenavom še danes živi jelka – kraljica Roga. S 55 metri prekaša vse ostale hoje roških host. In res ima srečo, da pred stoletjem ni končala pod listi žage Rog. Na žagi je pred prvo svetovno vojno delalo in živelo do 500 delavcev, danes pa sta tam le še dva bazena, nekaj ruševin in info točka.
Zadnji naseljenci so že davno odšli in nikogar ni bilo, ki bi nam ponudil malico, zato smo razvezali nahrbtnike in sedli na klopco. Ta del poti je pravzaprav zelo samoten in primeren le za tiste, ki so pripravljeni kolesariti po samotnih poteh roških gozdov. Je pa njihova senca v poletni vročini zelo dobrodošla. Čeprav smo si na tiho želeli srečati medveda, ga seveda nismo videli niti od daleč. Še najbližje smo mu bili, ko smo na poti skoraj povozili njegove fige, in na delih roške pešpoti, ki je markirana z medvedjo šapo.
Nekdaj dnevni kop, danes jezero
Rudniški potok, ki je zapolnil kotanjo dnevnega kopa rudnika rjavega premoga, je ustvaril Kočevsko jezero. Nastalo je šele pred manj kot petdesetimi leti in je eno od najčistejših in najglobljih v Sloveniji.
A nebo nad jezerom so zaprli oblaki in slišalo se je tudi grmenje (takrat se je nad Ilirsko Bistrico utrgal oblak), zato smo pohiteli do našega brloga v hostlu Bearlog. Hostel je nov in z opremo ter ponudbo navduši vsakogar, ki vsaj eno noč prespi v njem. Meni so bili všeč njihovi neprisiljeni nasveti za varčevanje. Ob umivalniku je pisalo:“Every drop counts / Vsaka kaplja šteje,” nad stikalom pa: “Be bright, turn off the light / Bodi svetel, (vzor) ugasni luč.” Vse pa so navdušile domače kočevske marmelade pri zajtrku.
MTB Trail center Kočevje in nato proti Kolpi
Siti in spočiti smo se drugi dan najprej zapodili v MTB Trail center Kočevje. Ker šatlbus še ni vozil, smo navzgor sopihali čez pohotnega Friderika, za dol pa pofurali speglano Veroniko. Naša kratka avantura v parku se je končala bolje kot njuna. Pri Štalcerjih smo zapeljali na asfalt, ki je ostal naš sopotnik do kasnega popoldneva. V Kočevski Reki smo se spustili do Reškega jezera, kjer gnezdi orel belorepec. Potem smo se lotili dolgega klanca na Strmo Reber. Vzpon na 993 metrov visok prelaz je iz kočevske smeri nekaj lažji, kot so serpentine iz Osilnice. Spust v dolino pa … Če že ni bil adrenalinski, je bil vsaj presneto hiter. Pri Kovaču smo si za nagrado privoščili babičino skutno torto.
Potem smo se dotaknili Kolpe. Vesel sem, da taborniki še vedno izkoristijo vsako jaso ob reki za svoj tabor. Na drugi strani te pogled na Loško in Kuželjsko steno premakne nekam drugam, morda v Alpe. In rože na mostu čez Mirtoviški potok so mnogo lepše od nje. Od ograje, ki enim pomeni varnost, drugim oviro na poti v “boljše” življenje, tretjim zaslužek, četrtim politične točke in vsem nam zapornico do reke, ki vabi. A preden se razjeziš, se spomni ograje, ki loči tvoj vrt od sosedovega travnika. Je ta kaj drugačna?
Glavna nagrada je grad Kostel
Tik pred ciljem smo vstopili v pravljično deželo. Težko jo najdeš, saj ob reki skoraj ni oznak do nje. Skriva se na vrhu hriba in do nje vodi strma in zavita pot. Celo v prvi prestavi težko prisopihaš do njenih vrat, tam pa moraš kolo odložiti v travo. V grad Kostel lahko vstopiš le peš. To je najlepši grad, kar jih poznam. Obnovljen brez vsake šminke, preprost, mogočen in hkrati minimalističen. Razgledni oder te dvigne visoko nad dolino Kolpe. Tri steklene muzejske sobe ti na hitro odprejo vrata v preteklost. Kava, sok in domače pivo Matt (saj vem, minister opozarja …) pa te v trenutku vrnejo nazaj. Ja, tako preprosto je to.
Baterija je opešala, sam pa sem potreboval osvežitev
Tik pred avtom je Mireli opešala baterija. Seveda, drugi dan smo prevozili več kot 90 kilometrov. S Tomažem sva našla luknjo v ograji (v resnici kamp Muhvič) in skočila v Kolpo. Zaradi dežja je bila kalna in hladna, a je po dolgem in vročem dnevu sedla kot hladno pivo. Trasa, ki smo jo prevozili v dneh dnevih, ni značilna gorskokolesarska tura. Dejansko gre bolj za popotništvo in raziskovanje. Znotraj orisanega kroga je vse polno poti, ki vodijo k istim ciljem. Kočevsko je divja in hkrati prijazna, odmaknjena in dostopna, z zgodovino, ki ni bila vedno lepa in prihodnostjo, ki jo pravkar ustvarja!
