Moj prvi stik (pa ne kratek) z e-kolesarji je bil spomladi v Rabcu, ko smo z “norci na elektriko” primerjali zmogljivosti njihovih baterij, elektromotorjev in nog. Pogovarjali smo se tudi o naših turah in seveda sem omenil Bosno. Malo privoščljivo sem dodal, da tja e-bajkerji pač ne morejo, saj lesene hiške na Prokoškem jezeru nimajo elektrike. Tisto malo, kar jo ujamejo v sončne celice, je komaj dovolj za šibko žarnico in polnjenje telefonov.

Na pot z agregati

To je podžgalo Aleša, ki je štromar tudi po poklicu, ne samo na kolesu. “Ti organiziraj Bosno, jaz bom poskrbel za ekipo in agregate,” je rekel in bila sva dogovorjena. No, skoraj. Prej mi je moral obljubiti, da bomo čez nekaj sitnih prehodov, kjer kolesa običajno nosimo, z združenimi močmi potegnili elektro sorodnike. Sredi vročega avgusta smo jo z dvema kombijema mahnili v Fojnico. V enem kombiju so bili e-bajki, v drugem njihovi lastniki. Edini grešnik sem bil jaz, saj moj Yeti kljub mnogim vgrajenim baterijam uboga samo noge.

Huda ura nad Bosno in uporaba Honde

Po mesecih suše se je vreme tik pred Marijinim vnebovzetjem obrnilo. Od Zenice do Fojnice se je zlivalo tako močno, da so se avti ustavljali ob cesti. Jaz sem takrat že razmišljal o rezervnem scenariju, saj je bila vremenska napoved bolj “mešano na žaru”. Med večerjo se je nebo uneslo, jutro je bilo jasno in morala visoka: držali se bomo načrta.

Logistika je bila enaka kot na naših običajnih bosanskih turah. Mi smo šli na Prokoško jezero čez hribe. Slađo, ki nam oddaja kočo, je je naše torbe z avtom peljal po krajši makadamski poti. No, tokrat je imel v prtljažniku še dva agregata in dve kanti bencina. Hondin agregat z močjo 1000 W in lepim sinusnim tokom lahko polni do pet koles naenkrat, čas polnjenja pa je (odvisno od baterije) od dve do štiri ure. Na vsakega smo priklopili štiri kolesa in tako za polovico skrajšali čas polnjenja baterij.

Pravljična kulisa, “herkuli” in Zumra

Po deževnem dnevu sem jim v prvem delu poti obljubljal precej blata, a ga ni bilo. Bile pa so meglice, ki so se dvigale iz doline in poskrbele za pravljično pokrajino – bosansko bajko. Hribi, čez katere gredo le pastirske steze, za e-kolesa sploh niso lahki. Še posebej ne tistih 70 višincev pod Dernečištem, kjer gor do zaslužene klopce vodi strma skalnata grapa.

Organsko kolo si tam dvigneš na rame, z električarjem pa se trudi vsak po svoje, še lažje s prijateljevo pomočjo. Naprej proti Ščitu je Aleš pognal mašino in mi pokazal, kako visoko se da z električnim dopingom. Jaz sem peš počasi rinil za njim. Čeprav številke prvega dne niso bile prav impresivne (20 kilometrov in slabega jurja višincev), je e-druščini pošteno odleglo, ko smo zagledali Jezero in kolibe nad njim. Meni tudi, saj sem na zadnjem spustu presekal gumo. Njim je težak teren načel črtice, jaz pa se z zračnico v zadnji gumi tudi nisem počutil preveč varno. A preden smo zavili pod domači krov, smo se ustavili pri Zumri. Nasmejana bakica nas že leta razvaja z bosansko kulinariko.

Le prvi večer se je peke lotil elektirčar Aleš. Najprej je zagnal agregata, na vsakega priklopil štiri kolesa, potem je zakuril ploščo, in ko se je segrela, je jo prekril s svinjskimi dobrotami. Med večerjo sta agregata nežno brnela, ko smo pojedli, so bila polna tudi kolesa.

Vranica očara in začara

Sonce je vzšlo točno nad jezerom. Iz kuhinje je zadišala kava in Zumra je prinesla sveže mleko (tako iz krav, ne iz supermarketa). Obilen zajtrk je napovedal kraljevsko etapo čez štiri dvatisočake. Začeli smo na dnu, v dreku. Ne moreš skozi vas, ne da bi prej povozil dva, tri, še raje pet kravjekov. Nadaljevali smo čez sončne pašnike borovnic. Te na Vranici dozorijo šele konec avgusta. Domačini so se nad njimi sklanjali s širokomi glavniki, mi smo se pasli na tistem, kar je ostali za njimi. Ostalo je še dovolj, da smo vsi imeli modre prste, zobe in jezike.

Za rdeče brusnice smo bili še prezgodnji. Tik pred koncem nas je ujelo nekaj kapelj dežja, prvi cilj je bil spet pri gostoljubni Zumri, drugi pa na domačem dvorišču. Nekaj baterij je bilo sumljivo rdečih.

Mama in ata Cindro gresta v napad

Vmes pa dan neskončnih trailov navzgor in navzdol, pa nekaj porivanja in pešačenja in pretikanja v “walk mode”. Na travnato Treskavico smo zmogli vsi, tudi jaz. Pod prvim Krstacem, tam, kjer so nas junija (ne)prijazni štajerski motokrosisti podučili, da smo gorski kolesarji prav grdo preorali celotno Pohorje, sta skalnato pot proti vrhu nadaljevala le mama in ata Cindro. Ostale sem gor peljal po drugi, lažji strani.

Skupaj smo potem leteli čez srednji Krstac in se ustavili šele na 2112 m visokem Nadkrstacu. Ta je najvišji vrh Bosne, ne pa tudi Hercegovine. V Radovino smo našli novo stezo. Pozabil sem, da nimam tubelessa in med spustom spet prebil zračnico. Nebo je postalo črno in začelo je rositi. Aleš je preventivno menjal baterijo. Zahteven spust s Sarajevskih vrat smo v “dodatku za pridne” odpeljali že prvi dan, zato smo se brez slabe vesti v dolino spustili po makadamski poti. No ja, prav dolgo na njej nismo zdržali. Ko so kaplje prenehale, smo zavili v grapu in pri jezeru zadovoljni zlezli iz nje.

Pite in brnenje agregatov

Agregata sta spet brenčala, ko smo jedli Zumrine pite. Doma bi jim rekli preprosto burek, a v Bosni je ta polnjen le z mesom, tega pa na muslimanskem jezeru ni. Dobili smo sirnico, zeljanico (v resnici je nadevana s špinačo) in krompirušo. Ker je bilo kosilo že pripravljeno, nam je popoldne ostalo še nekaj prostega časa. Spet sem predlagal dodatek za pridne, a je z menoj šla le Denis.

Dvignila sva se pod Ćosota, za rep ujela mavrico in se še enkrat najedla borovnic. Sem gor glavnikarji ne zaidejo. Ko sem Denis kazal smer tretje ture, je takoj našla alternativo. Zvečer sem jo preveril in tretji dan smo namesto “walk moda” proti Stražnici vsi kolesarili.

e-bajkerji s(m)o tudi EKO

Moralizirati o električnih kolesih nima smisla. Vsaj takrat ne, ko se uporabljajo pametno. Vedno več jih je. Mobilizirajo tudi tiste, ki se brez e-pomoči na kolo ne bi spravili. Ja, res je, da se mučijo (malo) manj od organskih kolesarjev, a vseeno (mnogo) bolj od onih na kavču. Naši “bosanski” električarji so za pokoro pobirali prazne plastenke po planini. Pastirji ženejo krave na pašo in s seboj vzamejo vodo, prazne plastenke pa obležijo na travnikih.

Te so zanesljive markacije ob komaj vidnih pastirskih stezah. Za kratek čas jih bo nekaj manj. Seveda bi bili bolj ekološki, če bi vozili eko kolesa. In še bolj, če bi ostali kar doma in šli na turo od doma. A potem bi morali doma ostati tudi milijoni turistov, ki so šli letos poleti na morje, v gore in kam drugam na dopust. Ekologija je velika beseda z mnogimi obrazi in (ne)resnicami.

Eni tako, drugi drugače. Vsi pa drvimo k Ozrenu

Tretji dan je šlo bolj navzdol kot navzgor. A tura vseeno ni bila enostavna in Živa je dvojico v dolino vodila po lažji poti. Ostali smo se zatikali za skale, vejein podrto drevje. Naravni pumptrack na travnati jasi je bil nagrada za muke tam zgoraj. Običajno ga prevozimo dvakrat, električarji pa so imeli dovolj energije za tri ponovitve. Včasih jih imam zares rad.

Živa in njena varovanca so nas že čakali v Fojnici. Poslovili smo se od Vranice, pred nami pa je bil še en dan bosanske bajke – Ozrenovi urbani trejli nad Banja Luko. Ti so zgodba zase in bodo obdelani v drugi bajki.

Še več bosanske bajke (bajkanja) pa v foto galeriji: