Morje, pari, gorska kolesa, sodelovanje, čustva, trud, znoj, prijateljstvo, vzpodbuda, veselje, narava, lepota, zadovoljstvo, uspeh, sreča … in nasvidenje.
Kvarner med 15. do 20 aprilom. Vremenska napoved je bila v stilu ”mešano na žaru”. V resnici je vročina žara popustila že teden dni prej in ostalo je le še (z)mešano aprilsko vreme. Udeležence etapne dirke 4 islands je skrbel dež, saj blato in mokre skale niso najboljša popotnica za kolesarjenje od Krka, čez Cres in Lošinj do Raba. Organizatorje je bolj skrbel veter, saj zapletena logistika prevoza opreme in tekmovalcev med štirimi otoki temelji na ladjah, te pa lahko ustavi le veter. Leta 2017 nas premočna burja ni spustila na Rab, pa so Tomislav Zobec, idejni oče etapne dirke 4 Islands, in njegova ekipa kar čez noč po Krku potegnili še eno nadomestno etapo.
Topli objemi, veseli pozdravi in iskreni stiski rok so prepričali tudi vreme, da se nam je nasmehnilo. 4 Islands pač ni navadna dirka. To je druženje srčnih ljudi z vsega sveta, ki ta dogodek leto za letom naredijo enkraten.
Na 4 Islands vedno nekaj novega, najbolj pa preseneti Rab
Enkratne so tudi steze, po katerih vozimo. Od leta 2015 so se ostre skale na njih že malo obrusile, a traserji vsako leto najdejo nekaj novih. Letos smo na Krku prvič peljali čez sedlo pod Treskavcem in po stezi proti Kampelju. Nihče se ni pritoževal, ker je bil začetni vzpon iz Meraga na Cresu letos bolj speglan. Na dolgi kraljevski etapi nas je čakalo še dovolj kamenja. Na Lošinju so zaradi gradbenih del črtali meni zelo ljub tehnični odsek nad Velim Lošinjem. Največje presenečenje pa je bil Rab. To, da bo letos prvič v zgodovini dirke zaključek na otoku sreče, smo vedeli že prej. Ekipa BK Mag-Rab je za finalno etapo pripravila tako lepo traso, da bi jo lahko ponavljal teden dni, pa se je ne bi naveličal! Dirka se je prvič spustila v slikovito Ciganko in nekatere predele skrivnostnega Dunda.
Vsi zadovoljni, to je najpomembnejše
Obstajajo daljše, a ko štirim otokom, petim tekmovalnim dnevom, 270 kilometrom in 6.200 višincem dodaš zahtevno kamnito podlago, dobiš dirko, ki ji ni para na svetu. Direktor dirke Igor mi je dejal: ”Najbolj zadovoljen sem takrat, ko so zadovoljni udeleženci.” To pa niso le tekmovalci, ampak tudi njihovi spremljevalci in množica prostovoljcev z vsega sveta, ki skrbijo, da vse teče tako, kot mora. Med dirko, na štartu, na cilju, med obroki in dolgimi ladijskimi transferji sem govoril z mnogimi in vsi so bili navdušeni. Edino, kar je nekatere tujce presenetilo, je bila tehnična zahtevnost etap. Tu smo domači (slovenski in hrvaški) kolesarji v prednosti, saj dobro vemo, kam se podajamo.
4 Islands in osnove ekologije
Vse je teklo kot dobro namazana veriga. Nobena ladja ni zamudila. Noben štart ni bil zamaknjen. Če se je kje improviziralo, ni tega nihče opazil. Dežja ni bilo in veter nam ni nagajal. Hrana je bila dobra. Nekaj pa me je vseeno zmotilo. Med pogovorom z legendarnim Hosejem Antoniom Hermido sva se dotaknila tudi ekologije. Vedno nasmejani Španec je z roko segel v žep in iz njega izvlekel prazne ovitke energijskih gelov. V odgovor sem iz žepa še jaz potegnil pest zmečkanih ovitkov. Čeprav je v pravilih dirke jasno zapisano, da je smetenje prepovedano in je na vsaki okrepčevalnici vidno označeno mesto, kjer lahko odvržeš odpadke na tla, se nekateri tega ne držijo. Predvsem najdaljša etapa na Cresu je bila preveč markirana tudi z odpadki. Verjamem, da bodo redarji, ki bodo odstranjevali trakove in smerne table, pobrali tudi večino smeti, a to ne bi smelo biti njihovo delo.
Letos je bil Dejan že drugič moj partner
Ima veliko tekmovalnega znanja. Lepo se ujameva na in po dirki. Dejan je močnejši in hitrejši na ravnini in vzponih, meni bolj ležijo zahtevni tehnični spusti. Lani sva bila oba (ena redkih) na hardtailih, letos je Dejan vozil povsem novega polnovzmetenca, jaz pa še vedno vztrajam na trdorepcu. Na dirki sva dala vse od sebe, vseeno pa tja nisva šla ”umret”. Letos sva bila malenkost počasnejša kot lani (pravzaprav sem bil počasnejši jaz), a sva z rezultatom zadovoljna. Več kot rezultat je vredno to, da sva dirko končala brez defektov, tehničnih težav in poškodb. Zadnji dan sem nekaj začutil v križu, pa je Dejan nežno položil roko na moj hrbet in mi dodal nekaj svoje energije za zadnje kilometre po Kalifrontu.
Čarobni Rab je letos presenetil z novimi traili in bil prava popestritev letošnje, že devete ponovitve legendarne dirke. Ampak, a res lahko premagaš skale?
Za fotografije je tokrat poskrbel Urban Vesel.