Mnogi so mislili, da jim ne bo uspelo, pa jim je. Mnogi so mislili, da bo deževalo, pa smo imeli 5 dni sonca. Mnogi so si upali in bili za to nagrajeni, nekaterim pa je sreča tokrat obrnila hrbet. A v soboto sta bili dve stotinji nasmejanih kolesark in kolesarjev največja nagrada za požrtvovalno ekipo 4 Islands.
Lani se jim, tako kot še mnogim drugim, ni izšlo. Čeprav so imeli že vse pripravljeno, so ostali brez dogodka. Za Mašo, Igorja in Tomislava je bil to hud udarec, ki pa jim ni vzel poguma. Pogumno so se lotili priprav za letošnjo izvedbo, pa so se stvari spet zapletle. Vseeno so vztrajali in letos dirko le izpeljali.
Dotiki s pestmi in s komolci ter prvinski štirje otoki
Seveda ni bila taka, kot smo je bili vajeni prejšnja leta. Manj je bilo objemanja in rokovanja, a več dotikov s pestmi in komolci. Nasmehi so se skrivali za maskami, a nad njimi so se videle nasmejane in sijoče oči. Namesto 350 parov sta v ponedeljek zvečer kot zadnji, stoti par, štartni številki prevzela Peter Vesel in njegov partner Jan Weevers.
Tomislav mi je pozimi rekel, da bodo 4 Islands z letnico 2021 spet bolj prvinski. Brez velikih sponzorjev in z minimalnimi sredstvi je potiho napovedal bolj skromno dirko. Vidno utrujen mi je v ponedeljek, dan pred začetkom dirke, segel v roko. A takrat je bilo najtežje že za njim, tekmovalno kolesje je steklo, Tomislav pa je bil vsak dan bolj nasmejan. Seveda, delo njegove ekipe je spet osupnil kolesarski svet. Dirka čez Krk, Rab, Cres in Lošinj je uspela.
Kisla napoved, sončen konec
Aleš je prišel v Baško že tri dni pred menoj. “Prinesi jakne in anorake, potreboval jih boš,” mi je rekel dan pred mojim prihodom. Sončne kreme ni omenjal, pa bi jo potreboval bolj kot vse tiste cunje, ki so teden dni ostale na dnu transportne vreče.
Tudi rezerno kolo, stari dobri Norco, ni nikoli pogledalo iz kombija. Vzel sem ga s seboj, če bi na Rabu (ali kjer koli drugje) spet ponovila zgodovina. Seveda vem, da pravila UCI tega ne dovoljujejo, a kdo bi to opazil.
Tako Yeti, kot Norco sta črna in nobeden nima zadnjega vzmetenja. Poleg sebe sem na dirki opazil le še tri norce na hardtailih. Vsi drugi so se pametno odločili za udobne polnovzmetence. Več kot Specializedov je bilo edino S-Worksov, precej je bilo tudi športnih Trekov in Giantov, pa nekaj Scottov, Cubov in ostale kolesarske žlahte.
Večina jih je brez sramu prestavljala na elektriko. Za kakšna bolj elektrificirana kolesa pa na štirih otokih (še) ne podeljujejo kamnitih pokalov.
Nasmešek na obrazu ne prepriča sodnika
S sodniki UCI je križ, a nekdo mora skrbeti za red. Običajno jim ni do heca in kaznujejo tudi “simpatične” napake. To sva že pred leti spoznala s prijateljem Tomažem in varuhi reda se tudi letos niso izneverili tradiciji. Iz neznanega razloga so še posebej pazili na mešane pare.
Enemu so naložili dodatnih 15 minut, ker so jima za šalo pomagali drugi tekmovalci, še več dela pa sta jim naložila simpatična Luciana in Rui iz ekipe Flower People. Na Cresu so jima poklonili nagradne pol ure, ker sta bila na kontrolni točki več kot dve minuti narazen. Še več težav so imeli z zanko, s katero je močnejši Rui pomagal šibkejši Lucy.
Pomoč je seveda dovoljena, a ne na ta način. Zahtevali so, da jo odstranita. Lucy se je smejala in rekla, da je na dirki samo za zabavo (prepričljivo daleč zadaj) in naj ju kar diskvalificirajo, če ne smeta voziti z zanko. Njen smeh jim je šel tako v nos, da so zagrozili kar s prekinitvijo cele dirke! Jasno, pod tako nežnim pritiskom sta zanko snela.
Na Lošinju so ju spet obstopili in Luci je pričakovala novo kazen. A sodniki so se jima opravičili za strogost in ju prosili za skupno fotografijo. FlowerPower sta bila z naskokom najbolj fotogeničen par.
Rožici pa nista bili največkrat fotografirani par. To čast so imeli zvezdniki gorskokolesarskega športa ki so, v nasprotju z njima, želeli čim prej prevoziti Krk, Rab, Cres in Lošinj: Jaroslav Kulhavy, Karl Platt, Alban Lakata, Tomi Misser, pa dekleti Ariane Lüthi in naša Tanja Žakelj. Zasedba na vrhu je bila res zvezdniška, bolj kot katero koli leto prej.
Žal pa so koronski ukrepi preprečili pot na otoke množici gorskih kolesarjev z vsega sveta, ki dirko spremenijo v avanturo. Manjkali so tisti, ki si za dobrih 250 kilometrov poti čez otoke vzamejo čas. Ni bilo tistih, ki se po preplezanih 6.000 višinskih metrih na otoke vrnejo z družinami.
Korona kroji razplet in pravila
Korona je spremenila marsikaj. Morda bi lahko spremenila še pravila in bi Tomislav letos dovolil štartati tudi posamezikom. Težave enega pomenijo težave dveh in marsikdo je letos žalostno ostal doma. Pogoj za dvig štartne številke je bil negativen PCR test. Nič drugega ni veljalo. Včasih smo za lažje dihanje vzeli bonbon Bronhi, na otokih smo lažje zadihali pol minute pred štartom, ko smo lahko sneli maske.
V štartnih blokih pač nismo imeli tistih prekletih šest čevljev varnostne razdalje. Še prej so nam seveda izmerili temperaturo. Namesto pogostitve na cilju smo dobili pakirane sendviče, a ti sploh niso bili slabi. Sendvič si lahko jedel brez maske. In podelitve nagrad so bile brez poljubov – hladne. Pa trapasto si se počutil, ko si potnike v hotelskem dvigalu vprašal, če te sprejmejo medse. Seveda so te.
Mi, ki gledamo s čustvi in darujemo s srcem
4 Islands je zgodba o zaupanju, prijateljstvu in pomoči. Od Baške do Malega Lošinja pridejo le tisti, ki to združijo z izkušnjami, spretnostjo, močjo in srečo. Nesreča enega je lahko sreča drugega. Peter Vesel je po padcu partnerja Jana dejal: “Zmagal ne bo najhitrejši ampak tisti, ki bo prvi v cilju.” Rožnata Lucy Cox pa je dodala: “Če se ne zabavaš, potem delaš nekaj narobe!” Zato te Maša, Igor in Tomislav že danes vabijo na zabavne 4 otoke 2022!
Fotografije: Vedran Metelko, Samir Čerić Kovačevič in Ivan Šardi in Matej Hartman
