Spet smo preklinjali kvarnersko kamenje, a si hkrati nismo želeli biti nekjer drugje kot na dirki 4 Islands, dirki po štirih otokih.
Pet tekmovalnih in še dva tehnična dneva (registracija ter odjava) smo preživeli na Krku, Rabu, Cresu in Lošinju. In prvič v osemletni zgodovini etapne dirke 4 Islands smo imeli ves čas eno samo ljubo sonce. Oblačnega ponedeljka se seveda nihče več ne spomni.
Začnimo s prologom in prvo etapo na Krku
Torkov prolog za Baško je v samo dvanajstih kilometrih novincem (ti so imeli na štartni številki napis ”newbie”) pokazal, kaj jih čaka v naslednjih štirih tekmovalnih dneh. Ostali smo nadaljevanje vsaj približno poznali. ”Kratek” prolog je bil naporen, saj se ga ves čas vozi na vso moč. Del nad morjem je tudi zelo izpostavljen. Sredina prva etapa po Krku je prvič ostala brez legendarnega spusta z Velega Vrha v Punat.
Šef dirke Tomislav pravi, da je pretežak in prenevaren ter v primeru nesreče logistično prezahteven. Dodatne kilometre in višince smo nabirali na novih poteh med Vrbnikom in Klimnom. Tako daleč nismo šli še nikoli. Globoko blato nas je tradicionalno počakalo pod zapuščeno vasjo Dolovo in seveda v kanjonu Vele Rike, zato smo kljub lepemu vremenu v cilj prišli svinjsko blatni. Še tretjo noč smo prespali v Baški, zjutraj pa odpluli na Rab. Osem let dobrega sodelovanja z organizatorji je pomagalo, da je tudi Mahov kombi dobil nalepko ”4 Islands Official” in mesto na servisnem trajektu, ki je ves čas spremljal morsko gorskokolesarsko karavano.
4 Islands: Rab se je podaljšal
Prejšnja leta sta Rab začarala dež in blato, letos nas je pozdravil s soncem in prahom. Trasa najhitrejše etape (ne po času, ampak po povprečni hitrosti) je že drugo leto obrnjena na glavo, kar pa smo vedeli le stari mački. Prvič smo šli mimo Fruške lokve, tam so za nas glasno navijale žabe. Pridni domači kolesarji so poskrbeli, da je Kalifront dobil nekaj lepih trejlov, zato pa izgubil dva (meni ljuba) tehnična odseka.
Četrto noč smo prespali na Rabu (tisti z ladij v mestu, ostali v hotelu v Loparju), zjutraj pa vsi odpluli naravnost v Merag. Ja, logistika 4 Islands je zapletena in le redki jo razumejo. Najbolje se je prepustiti toku. Pri dnevnih rutinah je odličen pomočnik telefonska aplikacija ”Epic Series”. Ta pozna vse ekipe in rezultate, urnike, pravila, postopke, trase, še videi preteklih dni so naloženi v njej.
4 Islands: Kraljevski Cres
Tretja etapa na Cresu je vedno veljala za kraljevsko, letos pa je njena krona segla še višje, skoraj 2.000 metrov visoko. Starti s trajekta so ena od značilnosti dirke 4 islands. Prvič smo z njega štartali Loparju, drugič v Meragu. Z morske gladine smo se pognali naravnost v nebo. Eni so spustili dušo v strmini nad trajektno luko, drugim so na skalnati poti nad mestom Cres dušo spustile gume.
Letos je na ladjah bivalo več tekmovalcev (in spremljevalcev) kot v hotelih. Jeseni so organizatorji prešteli ladje z gosti in ugotovili, da 8 ladij in 1 trajekt ne bo moglo pristati v Osorju. Zato so v Ustrinah traso dirke obrnili nazaj, očistili stare steze do Beleja in nas ob Vranskem jezeru skozi Podol pripeljali do cilja v mestu Cres.
Veliki finale na Lošinju
Hotelski gostje smo šli že popoldne naprej na Lošinj, prav tako trajekt s 400 kolesi in tehnično opremo, 8 ladij pa je v soboto zjutraj tekmovalce pripeljalo naravnost v Mali Lošinj, na start zadnje etape. Ta ni doživela večjih sprememb. Četrta etapa po Lošinju je najkrajša, a polna strmih vzponov in zahtevnihtehničnih odsekov, ki ne dovolijo nobene napake. Prav nič ni podobna Tourovi promenadi na Elizejskih poljanah. Dvakrat na Svetega Ivana – prvič nežno in drugič brutalno, pa dvakrat divje do morja, vmes pa labirint Čikata na eni in Napoleonovih poti na drugi strani otoka.
Ko sem slišal nizek prelet helikopterja, sem takoj pomislil na nesrečo. Ta se je res zgodila. Pri padcu na petem kilometru se je hudo poškodovala kanadčanka Chloe Cross. Njen partner na dirki Miha Deu je povedal, da je utrpela odprti zlom komolca in poškodbo vretenca. Helikopter jo je odpeljal v bolnišnico na Reko, zdaj pa se že zdravi v domačem Whistlerju.
Neusmiljeno – od gum, do partnerja in do samega sebe
Tudi Lošinj je bil neusmiljen do gum, ki so pred tem pretrpele že tri otoke. Eden od tekmovalcev jo je prebil na strmem spustu v Balvanido. Njegov partner tega ni opazil in nadaljeval z dirko. Ne vem, kakšna je bila njuna taktika, saj je odsotnost prijatelja opazil šele 15 minut kasneje na vrhu Svetega Ivana.
Po pravilih razlika med partnerjema ne sme biti večja od dveh minut, to pa elektronsko preverjajo na večih kontrolnih točkah vzdolž trase. Drugače sta vozila Portugalca pred nama. Močnejši jo je navijal na polno, šibkejši ga je ves čas prosil, naj malo popusti. Močnejši se je jezil, a na dolgem asfaltnem vzponu do štartne rampe DH Lošinj mu je vseeno pomagal in ga porival.
Podobno so si pomagali mnogi mešani pari. Močnejši (običajno moški) je povsod, kjer se je dalo, vlekel ali porival partnerico. Tehnična pomagala (vrvica, zanka, zračnica, elastika…) niso dovoljena. Dirka se vozi v parih zato, da si tekmovalca med seboj pomagata, saj so težave enega hkrati tudi težave drugega. Eden v paru ima tudi elektronsko sledilno napravo s tipko SOS. Seveda si pomagajo tudi tekmovalci med ekipami. Kako lepo je bilo videti Italijana, ko je dal tableto Avstrijcu, ki so ga mučili krči. Morda je manjkalo kakšno dekle. 14 jih je sestavljalo 7 ženskih parov, deset jih je bilo še v mešanih ekipah. Globok poklon vsem, ki so jo končale, a kakšno dekle več bi še polepšalo dirko.
4 Islands je v resnici zgodba o ljudeh
Ti jo delajo in naredijo. Z Zobcem in Ruljem se že leta posvetujemo o trasah etap. Ker sva z Dejanom v ponedeljek popoldne zamujala v Baško, je Tihana uredila kasnejšo registracijo (ki praviloma ni možna). Maša mi je pomagala v Media Centru, Ivana pa uredila prevoz Mahovega kombija s servisnim trajektom.Vedran mi je priskrbel povezavo do uradnih fotografij. Tomislav Kolec je legenda med urejevalci stez. Ko sem ga zagledal ob progi, so se noge hitreje zavrtele.
Na ladji me je ustavil brkat možakar. Rekel mi je: ”You are Hartman, aren’t you / Ti si Hartman, kajne”. Bil je Robbie Powel. Z Južnoafričanom sva skupaj vozila 4otoke leta 2016 in 2017, zdaj pa je kot strokovnjak za vzmetenje prisoten na vseh dogodkih serije Epic. Na Krku je prav on servisiral potopno oporo nesrečne Chloe.
Zvečer me je še enkrat presenetil, ko mi je v salon pripeljal Mio Radotić. Z nekdaj vrhunsko cestno kolesarko in članico kolesarko ekipe BTC City smo bili skupaj na 4i leta 2021. Ves čas sva v stikih, ampak srečala se od takrat nisva. Uroš Ložar, še en srčni človek, je v Ljubljani vsak dan čakal moja posneta poročila in jih spreminjal v pisane besede, ki ste jih vi brali. Neprecenljiva so tudi vsa nova prijateljstva, stkana na poteh od Krka do Lošinja in nazaj.
V šesto na 4 Islands z novim partnerjem
Trikrat sem 4 Islands odpeljal v paru s Tomažem, dvakrat z Alešem. Letos sem si izbral Dejana. Poznava se že dolgo. Pred dobrim desetletjem sva skupaj odpeljala nekaj maratonov, ko pa sem s umaknil s tekmovanj, sva se zadnjih nekaj let srečala le še na kampih Petra Vesela. Prvič sem vozil z močnejšim partnerjem in dirko doživel še z druge plati. Tokrat sem bil jaz ”šibkejši člen”, ki je pet dni vozil brez rezerve. Po neverjetno hitrem prologu sem imel v sredo čez Krk nekaj težav. Noge se niso vrtele, a Dejan mi je pomagal s svojim znanjem in tekmovalnimi izkušnjami in vsak dan sva bila hitrejša. Na Lošinju sva si bila že skoraj enakovredna. Škoda, da 4 Islands niso trajali še kakšen dan.
Trdorepec je zakon
Oba sva vozila kolesi brez zadnjega vzmetenja, Dejan Trekovega Procalibra, jaz Yetija ARC. Tako kolo seveda ni idealna izbira za kamnite otoke. S polnovzmetencem bi bila vožnja udobnejša, morda celo hitrejša, a midva nisva imela nobenih težav. Zdržale so tudi gume. Oba zaupava Vittoriji, Dejan je na ožjih obročih vozil Mezcal 2.25, jaz na 30 mm oborčih Barzo 2,35. Oba sva rahlo dvignila običajni pritisk v gumah, s tem izgubila še malček udobja in oprijema, morda pa naju je to (poleg previdnosti) tudi rešilo defektov. V vseh petih kolesarskih dnevih nisva imela niti ene tehnične težave.
Oba uporabljava menjalnika Sram AXS, Dejan GX, jaz XO1. Kot vedno sta tudi tokrat delala brezhibno, čeprav sva na etapo naredila povprečno 1000 prestavljanj. Oba sva startala s polnima baterijama. Moja je zdržala do konca in je še po zadnji etapi svetila zeleno, Dejanova pa je bila pred zadnjim dnevom rdeča. Pol ure polnjenja pred štartom je bilo dovolj za zadnji krog. Seveda sem vse dni ob rezervni zračnici s seboj vozil tudi rezervno baterijo AXS.
V enakih dresih
Eno od pravil dirke je, da morata partnerja voziti enake kolesarske drese (majice). Tega sva se držala in tri etape odpeljala v dresih mtb.si, dve pa v majicah MahMTB. Tako ene kot druge je naredila Marta iz SportX, Žirovnica. Zadnjo etapo sva odpeljala v majicah mtb.si iz leta 2015 in tako častila 8 let prijateljstva in sodelovanja med ekipama mtb.si in 4 Islands. Dejan in Matej sva se pred dvema tednoma predstavila s sloganom ”Riding or racing it has to be fun / potrudila se bova, ne greva pa umret”. S skupno sedmim mestom v močni kategoriji grand masters sva se ga držala in ga izpolnila do zadnje kaplje znoja.
Ameriška posebneža
Podobne besede sta uporabila tudi največji faci kolesarskega tedna, Američana Edward in James. Že prvi dan sta v Baški vse nasmejala s kolesarskima dresoma ”wannabe” Borat. Drugi dan sta nosila majici potiskani z znamkami viskija. Tretji dan sta bila dolgočasno siva. Ko smo sedeli ob vodnjaku na Lošinju, sta imela retro dresa v stilu serije Magnum P.I. Oba imata znački ”Epic Legend”, kar pomeni, da je vsak od njiju prevozil najmanj tri etapne dirke serije ”Epic”. Vsako dirko jemljeta zelo resno, zraven pa se želita zabavati in hkrati zabavati tudi vse ostale.
Na Jadranu so ju navdušili razgledi, narava in trase, po katerih smo vozili. Pravita, da je kolesarjenje precej egoističen šport, a da je dirka 4 Islands od vseh Epic dogodkov najbolj naklonjena družinam. Letos sta prišla sama, a se bosta naslednjič vrnila z družinama. Nastanitev na ladji jim omogoča, da jima lahko družinski člani ves čas sledijo.
Ko sva ju z Dejanom na enem od tehničnih vzponov prehitela, sta za nama zaklicala: ”Fucking Hardtails!” Smejal sem se in pojasnil, da imava tako po petdesetem vsaj nekaj trdega med nogami. Edward in James sta rekla, da s trdim česa tekega ne bi nikoli prevozila. Ti pa se lahko s trdim ali mehkim na otoško avanturo prijaviš že 7. junija, ko se odprejo prijave za 4 Islands MTB 2024. To je več kot samo dirka!
Fotografije: 4 Islands, Aleš Špes in MahMTB
