Jadransko morje.
Zadnjih 20 let sem komaj vedel, da obstaja. Plezanje v Paklenici pred leti ne šteje, saj nas morje na drugi strani ceste skoraj ni zanimalo. A je nekaj nepovezanih dogodkov stvari temeljito spremenilo: Labinjonski mtb maraton, Živin expedicijski kajak, turnosmučarska poznanstva in moji novi mtb izzivi.
Zato smo bili ta vikend (ne prvič letos) spet na morju. Medtem, ko so se prijatelji mučili na Kamenjaku, sem jaz užival v kamnih pod gumami. Krk je izbrala Živa in izbrala je odlično. Orodje za uživanje je izbral vsak sam. Živa kajak, Jur šolske knjige, jaz kolo, Luka pa mojo družbo. Zato je imel tudi vsak od nas drugačen razgled.
Živa je odveslala, Jur se je spravil v senco za računalnik in knjige, z Lukom pa na kolo. Luka je »un model brez čelade«, zato ga ni na nobeni sliki (lažem). Nad Punatom se dviga Veli vrh, s 541 m le malo nižji od sosednjega Obzova. Ta je na Krku najvišji. Kot se za jadranske otoke spodobi, je narejen iz kamna. Ostrega apnenca, ki ga je našpičila voda. Kot tak ni najbolj vabljiv za kolesarje, a se odkupi z enkratnim spustom. Seveda spet v maniri kraškega kamna.
Na Veli vrh sva se spravila dvakrat. Prvič z leve, drugič z desne strani. Kar nekaj ograd sva odprla, da sva lahko šla stopnico višje. Obzovo sva izpustila, saj bi to zahtevalo še dodatne pol ure pešačenja. Že do tu ga je bilo dovolj. Sonce je narisalo kolesarske črte na stegna in roke.Vročino je odganjal veter z morja. Spust je bil obakrat isti, po sredini. Dvakrat sva uživala po skalah, ki bodo dobro pretresle tudi tekmovalce etapne mtb dirke štirih otokov. Njim se bo bolj mudilo, midva sva vriskala in si vzela tudi čas za sladoled. Veliko sreče jim želim na ostrih kamnih. Midva sva jo imela. V nedeljo sva oba fasala defekt, a sva to ugotovila šele v »baznem taboru«. Nobeden od naju tokrat ni vozil tubeless sistema, ki je tukaj skoraj obvezen. Ne veš, kaj je to? Poišči starejši blog.
p.s. da ni bilo vse tako idealno, je poskrbel hrvaški radar tik pred slovensko mejo
