Soča gre na Pony

Pred dnevi je vlada na tajni seji sprejela sklep o ustanovitvi “Indijanskega rezervata Posočje”. Čas v dolini Soče bodo zavrteli za 40 let nazaj. Ukinili bodo vse moderne pridobitve, vključno z računalniki in mobiteli. Transport bo možen samo z Rogovimi kolesi Pony, ki edini izpolnjujejo visoko postavljene ekološke standarde.

Iz zemlje bodo dvignili stoletne bodeče žice, ogradili dolino in jo tako zavarovali pred vdorom podivjanih hord. V rezervat bodo letno spustili le 999 obiskovalcev. Vsak od njih bo za obisk plačal 2015 evrov takse, ki jo bodo vsako leto povišali za 1 evro. Čas bivanja bo sedem dni in se ne bo mogel skrajšati ali podaljšati Po enem tednu bodo turisti, že naveličani umetnega raja, z veseljem plačali novih 2015 evrov izstopnine za vrnitev v civilizacijo.

Čeprav “OZNA sve dozna”, slovenčki o tej uredbi nismo vedeli ničesar. Vseeno jo je naša “vlada ma vas rada” pred dnevi že začela poskusno izvajati. Bolje je deloval nemški STASSI, ki je svoje državljane pravočasno obvestil o slovenskih namerah v Posočju. Mnogi oportunisti so zato pohiteli in še pred polno uveljavitvijo zakona prikolesarili do Soče

Taka “špilferderberja” sta bila tudi Anna in Daniel iz Minhna. V dveh prelepih dnevih smo najprej razrili Pradolino. Razdejanje za nami je bilo hujše, kot na Notranjskem po žledolomu. Drugi dan smo se lotili poti od Kozjeka do Boke. Kjer se je dalo, smo bremzali na črto. Pravkar sanirani plaz pri Logu Čezsoškem je proti našim podorom samo otroški peskovnik. Tudi reke nam niso bile svete. Najprej Nadižo, potem še Sočo smo zasvinjali z našim nagraužnim švicem. O vsem tem obstaja celo fotodokumentacija.

V resnici pa:

Anna je sicer bolj maratonska tekačica, kot gorska kolesarka. Kljub neštetim poslanim mailom se je izkazalo, da je le enkrat kolesarila po makadamski poti ob reki Isar v Minhnu. Že spusti po makadamski cesti z Živinim kolesom so ji delali preglavice. Je pa imela veliko volje. Daniel je svoje (oz. moje) kolo bolje obvladal. Čeprav sta predlagala 5 do 7 ur dolgi turi, sem to že takoj omejil na 4 do 5 ur. Težavnostno stopnjo 1 smo po prvem dnevu spustili na level 0,5. Ko mi je Anna zaupala, da ima rada slapove, se je tura za drugi dan ponudila kar sama. 25 lahkih kilometrov, 5 ležernih ur na kolesu in dva povsem različna slapova sta bila točno to, kar sta si želela. Pot za Sočo, od Kozjeka do Boke, ju je navdušila. Tako, kot vse v dolini. Predvsem pa prvobitnost in odsotnost množičnega turizma. Zdaj pa bodi pameten…