Večkrat sem že pomislil, kako bi se končalo, če bi me enkrat zares zgrabilo trnje ali ovijalka ob poti. Zdaj vem. Precej boleče.

Ko te ovije in ne izpusti

Za to spoznanje sploh ni bila kriva kar 82 cm široka balanca testnega kolesa. Ta me je samo približala onemu zelenju, ki je viselo z drevesa. Tudi ovijalka ni bila nič kriva. Že prej je visela nad tisto potjo z Monte Mie v Pradolino in mnogi so šli brez težav mimo nje. Jaz pa sem se ujel v njene lovke in s kolesom sva doživela močan negativni pospešek. Bicikl, ki je še pred nekaj trenutki na pesto igral tisto lepo zzzzzzz melodijo, je v trenutku utihnil.

Tudi jaz sem bil tiho in tuhtal, kaj me bolj boli. Hrbet ali noga? Glavo je spet rešila čelada. Kolikokrat še? Bolelo je in kar ležal sem še čez tisto stezo, ko se je izza ovinka pripeljala Živa. Seveda se je prestrašila. “Vse je v redu” sem moral dokazati s tem, da sem se počasi dvignil. Res počasi. Bicikl pa je še vedno molčal. Ni mi še hotel povedati za njegovo težavo. Na krmilu se je zlomila objemka ročice prednje zavore, a to je rešil kolut Tese iz nahrbtnika. Zlatega nahrbtnika, saj je nase prevzel velik del udarca med padcem.

Zaščita

Nikoli ne vozim s ščitniki in ravno prejšnji teden sva se med turo o njih pogovarjala z mamo Cindro. Ob padcu te vsaj do neke mere zavarujejo pred poškodbo, hkrati pa obljubljajo, da bodo udarci manj boleči. Prav ta obljuba je zelo pomembna takrat, ko se odločaš ali in kako boš odpeljal nek spust. Z dobro zaščito si bolj pogumen. A stopnjo tveganja ti mora določiti glava.

Bobi je nekoč tveganje pametno omejil z besedami, da mora naslednji dan v službo. Seveda lahko besedo službo zamenjaš s kakšno drugo življensko obveznostjo, nekaj manj edino s šolo.

 

Strahovi živijo

To soboto se je udejanil eden izmed mojih strahov. Upam, da se ostali nikoli ne bodo. Kaj, če mi med spustom na polno odpovejo zavore? Kaj, če se zlomi os kolesa? Kaj, če mi v trenutku spusti prednja guma. Hitrost pogosto pomeni užitek, a nekaj rezerve je vendar teba imeti. “Če si divjak, nisi junak”, pravi oglasno sporočilo.

Gol in bos

Če se že zgodi nesreča, je dobro, da takrat nisi sam. Prijatelji ti lahko pomagajo ali pokličejo pomoč. Sploh, če kolesariš v bolj odmaknjenih koncih, stran od ljudi. Zadnjič sem sam kolesaril po Gorskem kotarju. Tam sem bil prvič in tisto področje mi je bilo povsem neznano.

Imel sem GPS sled, a v tistih širnih gozdovih sem bil čisto sam. Tega sem se zavedal in vozil previdno. A vseeno bi se mi lahko kaj pripetilo. Kdo bi mi pomagal, če si ne bi mogel sam? Mobilne aplikacije, ki po določenem času mirovanja sprožijo sms alarm, so v takih primerih prav gotovo koristne. A če dolgo mirovanje izvajaš v gostilni, jo prej izključi. Čeprav mnogi operaterji obljubljajo 99 % pokritost, se to nanaša na prebivalstvo in ne na dejansko površino. Neposeljeni in odmaknjeni predeli so pogosto brez signala.

Dežurni ali pravi?

Ker se vozimo le po dveh kolesih, so padci sestavni del kolesarjenja. Ker smo gorski kolesarji na neravni podlagi, smo padcem še bližje. In čeprav vedno najdemo nešteto izgovorov, smo za večino padcev krivi sami. Za mojega ni kriva ne široka balanca, ne ovijalka ampak JAZ SAM!