Goniš v strm klanec, dihaš na škrge in spotoma škiliš na zobnike, če je na njih ostalo še kaj rezerve. Spredaj je seveda odgovor jasen, saj se tam že dolgo vrti le eden, zadaj pa se veriga verjetno že zažira v največjega. V tistem trenutku mimo tebe …bzzzzz… primlinčka starejši gospod z lepim trebuščkom spredaj in čelado, porinjeno zadaj na zatilje. K…c pa tako življenje, pomisliš, in razjahaš s kolesa.

Električna kolesa so postala realnost, vsak dan jih srečujemo na naših poteh in pri mnogih je le še glava tista, ki se jim upira. A če smo sprejeli juhe iz vrečke, instant polento in kupujemo vodo v plastenkah, bomo sprejeli tudi električna kolesa. Pri tem jim bo seveda pomagalo tudi njegovo veličanstvo, kapital, ki stoji za njimi.

Ko ubereš drugačno pot

E-kolesa so pač bližnjica do mtb nebes. Včasih smo v dnevni sobi vsaj malo telovadili, ko smo menjali kanale na televiziji. Danes TV program zamenjamo z daljincem iz fotelja. Je to kaj drugače? Enim manjka časa za trening, a vseeno želijo na vrh. Vedo, da izmučeni na spustu ne bodo uživali, zato si pomagajo z e-dopingom.

Drugi si z e-dopingom povečajo doseg tur. Po službi skočijo na električarja in naredijo krog, za katerega bi sicer potrebovali pol dneva. Ti pogosto zagotavljajo, da pridejo domov enako utrujeni, kot bi vozili organsko kolo.

Dokler bo med njimi tudi Koka Kuzmin, ki spotoma pobira medalje na gorskokolesarskih tekmah, jim bom verjel. Super je, ko vidiš par na kolesu. Moški se žene, žena pa ga spremlja na elektriki. Tudi za bolnike, invalide in starejše so električna kolesa nadvse uporabna.

Malo gibanja je boljše kot nič gibanja. Električna kolesa so odličen pripomoček snemalcem in fotografom na gorskokolesarskih dirkah. Še bolj so uporabna za pot v službo in v trgovino. Za vse “e-bike haterje” imam eno vprašanje: a šatlanje z avtom ali gondolo je pa OK?

Brez težav ne gre

Z elektriko so seveda prišle tudi težave. Kolo, ki je že samo po sebi nagnjeno k pokvarljivosti, je dobilo še “n na k” število delov, ki lahko umrejo. Poleg mehanika moraš biti zdaj še električar. In ni je hujše stvari, kot je crknjen e-bajk.

Kako boš brez električne pomoči nadaljeval turo? Zavarovalnice si z asistenčno pomočjo že manejo roke. Prav danes sem prestavljal enega električarja in pomislil: “Saj nisem dovolj močan, da bi ga imel!” Baterija in motor sta tako obtežila kolo, da se je podrla vsa dosedanja znanost prevoza koles. Na streho ne grejo, v avto tudi težko, ostanejo le še supermočni prtljažniki za na vlečno kljuko. Ti pa potrebujejo drugačne pritrdilne roke, da lahko objamejo mogočno spodnjo cev okvirja.

Na njej se danes namesto bidona bohoti baterija. Res je, da so e-kolesa šele na začetku njihovega evolucijskega razvoja, a napredek je že viden. Pogonski motorji niso več tako robati in baterije se počasi skrivajo v cev. Te so vse manjše in zmogljivejše, a lahko se zgodi, da zaradi prevelike eksploatacije na turi opešajo. Takrat imaš dve možnosti: iz nahrbtnika potegneš rezervno baterijo, ali pa greš na kosilo. V tisti uri se z energijo napolnita ti in baterija.

Pa je res že toliko gneče? In e-kobilica Martina Krpana

Električna kolesa bodo na poteh delala gnečo. Steze, ki so bile včasih “rezervirane” le za najboljše, bodo dostopne vsem. Težava je v tem, da mnogi e-kolesarji ne bodo obvladali terena, na katerem se bodo znašli in dogajale se bodo nesreče. V letošnjem poletju sta bila dva prijatelja priči hudima padcema e-kolesarjev med spustom.

Dejansko je dinamika vožnje e-kolesa povsem drugačna kot pri vožnji z običajnim kolesom. Zaradi neizkušenosti prihaja do nenadzorovanih pospeškov, ki so nevarni na ovinkih, spustih in celo vzponih. Gužve pa na srečo ne bo na tistih poteh, kjer je treba kolo nositi.

Verjamem, da si bo za kakšno stavo novodobni Martin Krpan oprtal elektrokobilico na rame, a vsi ostali z elektro utežmi tega zagotovo ne bodo počeli. Elektrika prav tako omejuje tvojo svobodo. Med potovanjem z e-kolesom ne boš več mogel prenočiti v šotoru sredi jase, ampak boš iskal sobo s priključkom.

Težave, sladke težave

Pojavila se bo še ena težava. Električna kolesa in super čisti “zero emission” avtomobili bodo potrebovali vedno več električne energije. Kje jo bomo dobili? Bomo zgradili še več jezov in potopili še nekaj dolin? Z vetrnicami ne bo šlo, ker pobijajo ptiče in kvarijo veduto.

Solarne celice bodo čez deset let nevaren ekološki odpadek. Jedrska energija je najbolj čista le, dokler se ne zgodita Černobil in Fukušima. Morda nam bo nova vlada zgradila TEŠ7? In ko bomo nekako le našli vso potrebno elektriko, bomo ugotovili, da nimamo dovolj zmogljive infrastrukture, po kateri bi jo poslali uporabnikom.

Še biti organski kolesar?

Medtem pa bomo mi, organski kolesarji, še vedno preklinjali zabušante na e-kolesih in se spraševali, če imajo oni sploh pravico biti na naših trejlih. Ne oni in ne mi nismo nič plačali zanje. No, oni pravzaprav so. Ob nakupu dragega e-kolesa so plačali več davka, pa še draga elektrika je obremenjena z visoko trošarino. Trejli so torej njihovi!