Švica in Slovenija sta kot starejša in mlajša sestra. Ena majhna, druga še manjša, obe imata lepe hribe in iznajdljive bankirje. Švicarji delajo ure, mi jih popravljamo. Oboji znamo narediti sir z luknjami in čokolado s celimi lešniki. Oni imajo St. Moritz, Slovenci pa Bled in Bohinj. In povsod najdeš zagrete redarje. Kazen za nelegalno spanje smo plačali tako v Scuolu kot v Bohinju. Še znesek je bil enak.

Švicarski civilni zakonik vsakomur dovoljuje prost dostop do gozdov in pašnikov. Čeprav so med kantoni določene razlike, je to nekaj najlepšega, kar lahko prebere gorski kolesar. DSC00880Zato brez slabe vesti iz Livigna večkrat skočimo čez prelaz Bernina do doline Engadin. Tam se v jezeru ogleduje narcis St. Moritz. Gorski kolesarji pa smo raje umazani, švicamo v strme klance, pljuvamo blato in preklinjamo, ko iz meha v nahrbtniku priteče zadnja kaplja vode. Taki res ne spadamo med elito mondenega mesta.
Zato že pred Pontresino poiščemo prvo singlo, ki nas bo peljala v višine. Poti v kantonu Graubünden seveda niso prav nič podobne švicarskemu ementalerju. Pedantni Švicarji jih stalno urejajo in vzdržujejo. Vse so oštevilčene in na križiščih označene z rumenimi kovinskimi tablicami. Kilometri električnih pastirjev ločijo kolesarje od njihovih zvestih navijačic – krav. Te se pasejo na barviti travnikih, ki se jih še niso dotaknila umetna gnojila in so zato polni gorskih rož. Morda so tu dobili idejo za lila kravo.

Čeprav smo blizu Livigna, so ture tukaj drugačne. Vrhovi so ostrejši, razgledi veličastnejši in ambient še bolj visokogorski. Tudi tukaj ni nobenih težav, ko se srečujemo s pohodniki. Enkrat se umaknejo oni, drugič mi. Z višine je pogled na jezera še lepši. St. Moritzu sledijo ChampferSilvaplana in Silser, za njim pa dolino zapira znameniti prelaz Maloja. To ime je kolesarjem seveda poznano. Mladi nemški oblikovalci so tu dobili navdih za svoje prve športne kolekcije, pa so vzeli še ime – Maloja.

Epski spust v Poschiavo ima eno napako. Moraš se vrniti nazaj. Če se tvoje noge s tem ne strinjajo je najbolje, da sedeš na znameniti vlak Bernina Express. Nad Samedanom imajo simpatičen naraven bikepark. Ker nima žičnice ali možnosti šatlanja, se moraš navzgor skozi borov gozd potruditi sam. Za svoj trud si nagrajen še z dišečim vonjem borovih smol. V Pontresini so pod cesto zgradili velik pumptrack labirint. Na njegovih valovih ti postane jasno, kako pomembno je za gorskega kolesarja delo rok in nog.pump

Ko se po eni uri pumpanja sesedeš na klopco, ti sapo vzame še pogled na mogočni ledenik pod Bernino. V dolini je veliko konjev. Vprežni vlečejo kočije s turisti, še več pa je jahalnih. Da jih kolesarji ne splašimo, so za njih naredili ločene poti.

Spali smo še, ko je ob sedmih zjutraj nekdo potrkal na okno kombija. Odprl sem vrata in pred nami je stal redar s torbico. Povedal je, da prenočevanje ob cesti ni dovoljeno in nam napisal kazen. Še dobro, da je bila ta nižja od nočnine v kampu.