Ko smo pritekli nazaj na parkirišče kampa Rut, je bilo tam vse, razen naših koles. Vsak je takrat upal, da bo čimprej našel svoje kolo in začel z dirko. V resnici se je dirka začela že tisti trenutek, ko nas je Andrej spustil z oddaljene gozdne jase.
Seveda smo približno vedeli, kaj nas čaka na začetku SSWC 2019 – svetovnega prvenstva brezprestavnih gorskih koles. Tudi jaz, čeprav sem bil na tej maškaradi novinec. To se mi je videlo že od daleč, saj sem bil v kopici mask eden redkih normalnih, torej nenormalnih.
Tine mi je že vse leto govoril o organizaciji prvenstva in ko je na koncu rekel: “Saj boš prišel?” sem lahko le potožil, da nimam pravega kolesa za ta cirkus. “Ah, s Teso ti bom prelepil prestavno ročico in zobnike, pa bo OK,” je Tine hitro našel odgovor. Instant rešitev mi ni bila najbolj po volji, a prijatelja nisem mogel razočarati.
Kar malo bedno sem se počutil, ko sem v kampu Rut s prtljažnika vzel Norcota z ducat prestavami. Poiskal sem Tineta, da ga skupaj prelepiva, pa mi je rekel: “Tamle je moje kolo brez sedeža. Nekomu sem ga posodil. Vzemi svoj sedež in dirkaj z mojim kolesom!” Kako so se mi zasvetile oči ob Tinetovem titanovem lepotcu. Brez prestav in brez vzmetenja, le okvir s trdo vilico, balanca, obročnika, prednja in zadnja zavora, gonilka ter veriga, ki povezuje dva zobnika. Pa seveda moj sedež. Sancta simplicitas!
L
Ampak ko smo z gozdne jase pritekli nazaj na parkirišče, kolesa ni bilo nikjer. Ne, niso ga ukradli, skrili in razstavili so ga, tako kot še ostalih 200 koles. Ni ga bilo pod tušem. Ni ga bilo na ženskem stranišču. Tisto, ki je viselo visoko v krošnji dreves, tudi ni bilo moje.
Na streho recepcije so plezali drugi, meni ni bilo treba. Tudi na prtljažniku mojega kombija je bilo drugo kolo. Pomagal sem razložiti kamionsko prikolico, polno koles, a mojega še vedno nisem našel. Ko je naokrog blodilo le še nekaj nesrečnikov, sem ga le zagledal. Jasno, v sivi barvi nikakor ni izstopal iz množice titanovih okvirjev.
A težav še ni bilo konec. Manjkal mi je še prednji obročnik. Na srečo sem pred začetkom nanj nalepil rumeno MahMTB nalepko in naenkrat je Andrej zaklical: “Mah, tvoja feltna!”.
Končno sem se lahko pognal proti Sužidu, a veselje ni trajalo dolgo. Nekam čudno sem se pozibaval na sedežu in končno dojel, da so mi sedežno štucno potegnili visoko pod oblake. Prednost domačega terena se je tokrat izkazala za slabost, saj so nagajivci dobro vedeli, s čigavim kolesom imajo opravka. Zapeljal sem s poti, poiskal orodje in spustil sedež. Premalo. Še enkrat sem skočil s kolesa in med bentenjem malo bolj natančno odmeril višino. Potem je šlo zares. Vesel sem bil, da nisem vozil Norcota.
Pri njem bi imel ves čas v glavi, da sem izbral napapačno razmerje. Pretežko za gor in prelahko za dol. Ravnine je bilo itak le za vzorec. Tinetova raketa pa je letela kot strela in vedno je bila v edini pravi prestavi. V resnici ima tudi singlespeed kolo najmanj tri prestave: sede, stoje in peš. Četrta je tista v glavi. Ko sem prestavil še tisto, je tudi palec desne roke prenehal nabijati v prazno. Šifterja tam pač ni bilo.
Trasa dirke je bila singlespeed friendly. Niti Dani, ki je prvenstvo pripeljal iz ameriškega Oregona ni točno vedel, kaj si je Tine zamislil. Skupaj s prijatelji sta jo z žuljavimi rokami prekopala, Tine pa ji je na koncu dodal nekaj začimb. To se je videlo na travniku, ki smo ga eni prepeljeli enkrat, drugi dvakrat, trikrat ali osemkrat, nekaj pa jih je tam kar ostalo. Tik pred štartom je dodal še dolg strm vzpon po vznožju Matajurja. “Če se že dirka, naj bo na njej tudi nekaj pravega saferja”, je dejal. Na spustih je potem v prazno streljal še levi palec. Špartansko kolo ni imelo niti potopne sedežne opore.
Prvi krog smo zaključili z vožnjo skozi kuhinjo kampa. Tam sem na gladkih mokrih ploščicah prvič telebnil. Prva pomoč je bila takoj pri roki in za stabilnost sem dobil štamprle šnopca. Enako pomoč sem dobil tudi po drugem in tretjem krogu, čeprav sem bil takrat že povsem stabilen. Turisti so vozili le en krog, tisti pa, ki smo lovili tattoo s kuro, smo pedala zavrteli še v drugi in tretji krog. Vsi smo se strinjali, da sta bila krajša bonus kroga pravi jagodni izbor trailov iz prvega. Na koncu dirka sploh ni bila šala, saj smo prevozili 26 kilometrov in preplezali 650 višincev.
A tudi ko smo bili že vsi v cilju, še nismo imeli zmagovalca. Tega je določilo iskanje in lokanje piva v kopici sena. Tisti, ki je s flašo zadnji opravil, je izpadel. V velikem finalu sta se pomerila Škot Ewan in Južnoafričan James. Zadnjo flašo je prvi našel Ewan, a mu žena ni dovolila tetovaže, zato jo je podal Jamesu. James morda nima tako hude žene, ali pa v trenutku nepopisne sreče ni pomislil nanjo. Nagnil je flašo Reservoir Doga, jo izpil, s tem končal tekmo in si prislužil zmagovalni tatu.
Zapomnita si, mladenka in mladenič, ki bereta tole resnično zgodbo: Every time you change a gear, God kills a kitten! Naslednje leto bomo čuvali mucke v Belgiji.
Fotografije v tekstu so moje, bogato in zabavno fotogalerijo pa je prispeval Grega Stopar:
