Livigno z bližnjo okolico premore 3.200 kilometrov gorskokolesarskih poti in, škandal, kar dve tabli za prepoved kolesarjenja! Na vsakih 1.600 kilometrov užitkov po eno. Prvo najdeš na koncu sprehajalne poti v dolini Federia. Po njej lahko kolesariš navzgor, za spust pa moraš uporabiti vzporedno makadamsko cesto. 
Druga tabla stoji na razglednem vrhu La Pare. Tam si prav v središču amfiteatra: pred teboj leži Livigno, za ritjo imaš jezero, levo Trelo in Foscagno, desno pa Carosello. Tabla ti prepoveduje spust po ozki planinski poti naravnost k jezeru. Za vzpon je itak prestrma, da bi ga tistih 500 višincev nosil, pa tudi nima smisla. Na Pare pelje s prelaza Eira lepa singla in prav na njej so posneli največ promocijskih mtb fotografij.
Mestece Livigno leži 1.816 metrov nad morjem, stisnjeno med Italijo in Švico. Domačini so bili v preteklosti veliki tihotapci in na to so še vedno ponosni. Zdaj so pošteni trgovci ali hotelirji, gorskim kolesarjem pa so ostale njihove skrite poti. Danes smo tihotapci mi, ki poskušamo iz Livigna spraviti kaj več kot le steklenico Jack Danielsa po 14 evrov za liter. Na zdravje!
Dirkači, uživači in pohodniki … prostora je za vse
Cestarji so se po Livignu in okolici podili že davno. Višinske priprave so jim bile naravni (no shit) doping. Gorski kolesarji smo sem gor prišli kasneje. Seveda, saj naših poti ne plužijo, sneg pa skopni šele junija. Ker kljub nekaterim napovedim leta 2000 ni bilo konec sveta, so tax free turizmu domačini dodali še gorsko kolesarjenje. Na območju smučišča Mottolino so uredili bike park in leta 2004 gostili DH tekmo za svetovni pokal, naslednje leto pa že kar svetovno MTB prvenstvo. Klasičnim gorskim kolesarjem so namenili nešteto poti.
Kot rožni listi v cvetu se okrog Livigna zavrtijo doline. Večinoma so med seboj povezane s tekočimi enoslednicami. Zanimivo, kako se na njih brez težav srečujemo gorski kolesarji in pohodniki. Verjetno smo vsi malo “high”. Na višini med 2.000 in 3.000 metri to res ni težko. Zares težkih tehničnih odsekov je malo, zlahka pa povoziš še topel, pravkar razpacan kravjek.
Mali Tibet
Livignu pravijo tudi mali Tibet. Za vsakega gorskega kolesarja je to res mističen kraj. Odlično založene športne trgovine v dolini, ture, primerne tako začetnikom kot uživačem in vrhunskim gorskim kolesarjem, znosne poletne temperature, enkratna okolica in urejene mtb poti.
Če napišem urejene, to pomeni, da na njih dejansko srečaš delavce, ki popravljajo od vode razbrazdane steze, zasute odtočne kanale, spodkopane poti in zbledele kažipote. In ko ti zmanjka poti v Livignu (v resnici jih ne), si z avtom prej kot v eni uri v Bormiu ali St. Moritzu, tam pa se gorskokolesarska pravljica nadaljuje. In še poceni se voziš, saj je letos poleti liter nafte v Livignu stal le 89 centov. Ti je zdaj jasno, zakaj se v livinjsko pravljico vračamo že 25 let? Prav tako udeleženci Transalpa, 9 slopestyle vitezov, Hans Rey in mnogi drugi.
Livigno seveda ni le gorsko kolesarjenje. Največ ljudi privabijo (ne nujno) ugodni nakupi. Veliko je pohodnikov. Mnoge navdušijo jezera, pa čeprav so tri največja umetna. Poletne temperature so tu povsem znosne, prav lahko pa te tudi zebe. Z nastanitvijo ni težav, hotelov je skoraj toliko kot hiš in vsaka hiša oddaja sobe. Livigno je imel pred desetimi leti le en pravi avtokamp, Palipert pri Elici. Tam si dejansko lahko postavil šotor, vsi drugi so bili namenjeni le avtodomom. Mestni glavarji so zahtevali, da tudi tam omogočijo kampiranje, a so jih lastniki parkirišč za avtodome ignorirali. Do 1. avgusta pred desetletjem. Ma prvi dan italijanskih počitnic so oblasti zaprle vse “polkampe” in na ulice mesta poslale stotine avtodomov. V Livignu je zavladal pravi kaos in po mestu si se lahko premikal le peš … in seveda s kolesom. Škandal!
