Decembra so se namesto pocukranih božičnih popevk na mtb sceni vrtele drugačne teme. Začelo se je z Bracotovimi brezpotji. Pa ta sploh niso bila njegova, ampak si jih je sposodil z moje internetne strani.

Interpretacija

Brezpotja tam seveda niso bila mišljena dobesedno (zdaj jih je zamenjala sprejemljivejša beseda) in težko bi našel lepši opis, kot ga je zapisal Kuki: “Glede na to, da smo tudi kolesarji planinci (na kolesih), bi smatral, da za nas velja enaka terminologija, kot za planince (pohodnike) … Če je pot, tudi če ni markirana, je potem pot, če poti ni, je pa brezpotje. Če temu ni tako, potem tudi gozdna cesta, ki nima oznak in prometnih znakov, ni gozdna cesta temveč brezpotje … Kljub temu, da lahko šlepar pelje po njej.”

A grešna beseda je bila zapisana, postavljena na oltar resnice in pri gorskokolesarski spovedi smo se vsi zaklinjali, da se tam že ne vozimo.

Po spovedi na Vrtačo

Potem je v vrtačo padla gospa inšpektorica. Iz nje ji je pomagal dobri kolesar Jernej. Njegovo usmiljeno delo smo podprli tako, da smo za kratek čas vsi postali #jernej. Karavanški fen je takrat zapihal drugače in nekateri so, še preden je petelin trikrat zapel, že zatajili prisego iz spovednice.

Pazi, da ne padeš v grapo!

Tudi hriboplazci ne marajo brezpotij. Prejšnje dni sem peš blodil čez njihove priljubljene vzpetinice in videl, da so vsa brezpotja uspešno spremenili v potja. Njihovim bližnjicam, krajšnjicam in diretisimam bi pač težko rekel poti, saj so bližje hudourniškim grapam. Bog ne daj nesreče, da se v eno od njih lepega dne zvali hribolazna inšpektorica! Kdo ji bo takrat pomagal? Mulc, ki jo bo z DH biciklom in integralno čelado v nedeljskem popoldnevu žgal mimo, se seveda ne bo ustavljal.

Hoja, oprosti, vožnja po robu

Na robu vrtače je vedno dovolj prostora, da se srečata planinec in gorski kolesar. Več, kot imata strpnosti, zdrave pameti in dobre vzgoje, več imata prostora in bližje sta si. Tisti, ki misli drugače, bo prvi zgrmel v brezno.

Prijateljica Suzana, planinska in turnokolesarska vodnica, mi je povedala lepo zgodbo. Skupino otrok je peljala na planinski pohod. Po stezi so jim nasproti prišli gorski kolesarji. Ko so opazili otroke, so se ustavili in umaknili s steze, da so otroci šli mimo. Eden od otrok je pripomnil, da se kolesarji tu ne bi smeli voziti. Žal je po veljavni zakonodaji, ki ni nujno najboljša, imel prav. Suzani je bila to iztočnica za pogovor z otroki o toleranci in strpnosti – tudi do gorskih kolesarjev.

Kolesari samo po poteh

V tujini se pogosto vozimo tam, kjer se doma ne bi smeli. Pa to ne pomeni, da izkoriščamo njihovo pomankljivo zakonodajo, ta je pogosto le bližja uporabniku. Zato je prav, da se še enkrat spomnimo na priporočila gorskim kolesarjem. Kolesari samo po poteh. Ne kolesari v območjih, kjer bi zaradi kolesarjenja lahko prišlo do nezaželenih okoljskih vplivov ali konfliktov z drugimi uporabniki naravnega okolja. Način kolesarjenja vpliva na odločitve in odnos lastnikov in upravljalcev zemljišč do kolesarjev.

ABC bontona

Ne puščaj sledi. Kolesari podlagi primerno. V mokrih razmerah izberi primerno pot, saj se razmočena podlaga hitreje poškoduje. Izogibaj se blokiranju koles. Uporabljaj obstoječe poti, ne delaj novih in ne ubiraj bližnjic. Kar si prinesel v naravo, odnesi s seboj. Ne plaši živali s hitrimi gibi ali hrupom. Daj jim možnost, da se umaknejo. Lese pusti tako, kot si jih našel.

Obvladuj kolo. Upoštevaj hitrostne omejitve, priporočila in lastne sposobnosti. Neprevidnost lahko povzroči nesrečo. Za ovinki in mrtvimi koti vedno pričakuj ovire ali druge uporabnike. Odstopi prednost. Ne plaši drugih uporabnikov in jih opozori nase. Prijazen pozdrav je vedno dobrodošel.

Bodi uvideven in upočasni vožnjo. Če je potrebno, se umakni oz. sestopi s kolesa. Nemotorizirani uporabniki imajo vedno prednost pred kolesarji, razen če je pot označena le za kolesarje. Izbiraj manj obiskane poti. Načrtuj turo, upoštevaj lastnosti opreme, lastne sposobnosti in posebnosti ture, ter se primerno pripravi. Bodi samozadosten, vzdržuj opremo, pri sebi imej potrebne zaloge živil, prvo pomoč ter rezervno opremo in oblačila. Vedno nosi čelado in drugo potrebno zaščitno opremo.

PZS bi tem priporočilom dodal še, da se na ture podajajmo zdravi. Jaz pa vam poleg zdravja in zdrave pameti želim tudi veliko lepih dni na kolesu.
Preberi še: Sladki greh