Pony te gony na Vršič

Ne tisti cepci, ki smo poganjali zarjavela pedala proti Vršiču, ampak starodobni poniji so pravi junaki sobotnega trapanja po vršiških kockah! Lenartov zmagovalec se je ustavil po dobrih 47 minutah. Jaz nisem verjel, da lahko s Ponijem pogledam v Trento prej kot v uri. Pa sem. Zato pravim, jebeš karbon, aerodinamiko, light & fast komponente ter ostalo kolesarsko znanost.

Poklon puncam. Jasmina, Barbara, Saša, Aleksandra in še 26 jih je zlezlo v retro oprave in sedlo na sedež Ponija. Ja, sedež, takšnega žulja nisem riti prilepil še nikoli. Pač davek roza gat, rderčih telovadk in modrega dresa z grbom SFRJ na prsih. Ta je po dveh desetletjih moratorija spet prizel na plano. Jasno, da sem imel najlepšo štartno številko: 13!

Kolesa, ki so bila le v redkih primerkih aktivna, večinoma pa so se še pred mesecem starala na podstrešjih ali kleteh, so zmogal 12 kilometrov (in zaradi vijuganja navzgor še kakšenga več), vseh 24 ovinkov in 16 ravnin ter dobrih 800 višincev. Nobena veriga se ni strgala, le eden je počepnil na pregibu. Balanco, vilico in prednje kolo je lastnik peš pripeljal na vrh, zadek je počakal prislonjen na škarfo na naš povratek.

Ha, povratek oziroma spust, ta je bil šele zanimiv. Redbulci so nas pametno zadržali na vrhu, potem pa počasi za modrim fičkom spustili v dolino. Zaradi počasnosti smo bili precej bolj varni, a so se zato pregrevale zavore v zadnjih pestih. Okrepčevalnice, ki so med vzponom pomagale nam, so na spustu hladile kolesa. Razbeljena torpeda so v trenutku vodo spremenila v paro. Mast je itak stalno špricala iz njih.

Žiga je med spustom ugotovil, da se mu afne guncajo prednjo luč. Zanimiva pogruntavščina, saj je luč na vilico fiksirana z istim vijakom, kot prednja zavora. Če se maje luč, je tudi zavora fuč. In že v naslednjem trenutku med špicami prednjega kolesa. Žiga pa čez balance. Še sreča, da ni imel retro čelade ampak lepo Spešelajztko. Zdaj ni več tko lepa, vse ostalo na Žigu pa se bo počasi samo zacelilo.