Pa pojdita s kolesom, je rekla Živa. Ideja je bila odlična, saj smo kolesarji eni veliki lenuhi. Kamor lahko gremo s kolesom, ne bomo rinili peš. Ne v službo, ne v trgovino, ne k frizerju, ne po klancu dol in še najmanj v hrib(e).

Pot pod noge

Z Juretom sva pred nekaj dnevi šla na 3.106 m visoki Sonnblick. Na prvem ovinku nad Heiligenblutom sva šla naravnost in avto parkirala malo pod Alter Pocherjem. Tam so včasih izpirali neverjetne količine zlata, nama pa sta bili več vredni najini kolesi. Sonnblick je pozimi prav simpatičen turnosmučarski cilj, poleti pa ima eno napako. Ali pa tudi ne, če se je lotiš na pravi način. Prvih 800 višinskih metrov lahko narediš po planinski stezi ali po makadamski poti. Ta je s kolesom povsem vozna in čeprav nekaj daljša, si še vedno hitrejši od pešcev.

 

Ko je ceste konec

2.500 m visoko se cesta konča in če nimaš kakšnega norega načrta, greš naprej peš. Dvesto metrov višje se začne ledenik Kleinfleisskees. Ko sem ga videl tako golega z vsemi ledeniškimi razpokami, sem se kar malo zamislil, kako na lahko ga prečimo pozimi. Razpoke so takrat enako velike, le da so skrite pod snegom. Ledenika je za dobrih 300 višincev in le zadnjih 100 narediš spet po skali. Vrnila sva se po isti poti, le ledenik sva prečila drugje.

Največje veselje pa naju je čakalo za velikim balvanom. Tam sva pustila najini kolesi. Fiuuuu v dolino! 800 višincev je toliko, kot z Vršiča do Jasne. Jih raje narediš peš ali s kolesom?

Posrečen duatlon

Taka kolesarsko-gorniška kombinacija seveda ni nobena nova pogruntavščina Mnogi so si jo že privoščili prav v kombinaciji s turnim smučanjem. Močno skrajša in olajša pristop in povratek s ture, turo pa naredi bolj našo. Je bila to kolesarska tura? Seveda, saj sva s kolesom naredila 800 višincev, peš pa le 600. Vseeno pa je pristop na 3.106 m visoki Sonnblick resna visokogorska tura, ki zaradi prečenja ledenika zahteva popolno alpinistično opremo – dereze in cepin.

Stop!

In še dodatek: na cesti proti gori naju je prejšnji večer ustavila policijska kontrola. Nič posebnega, le preverjanje dokumentov. Stegnil sem se proti denarnici, a te ni bilo. Začel sem jo iskati in se takoj spomnil, da sem na avtocestnem počivališču kupil kavo in žemlje. Ker imam le dve roki, mi je zmanjkala ena za denarnico in ta je očitno ostala tam. Ko sem to povedal policaju, je ta takoj poiskal telefonsko številko počivališča in vprašal, če so našli denarnico. Res je bila tam. Policaja sta dobila piškote, midva pa sva se vrnila 30 kilometrov nazaj. Včasih sem mal štramast. A vem, da bi tudi naši policaji ravnali enako!