V jesenski tihi čas prileti jazbec na Kras*

Nekje pri Postojni so nama mahali fantje iz kombija, polnega koles. Tudi midva sva jih imela. Z Živo sva se umaknila snegu in šla v Pliskovico na Kras, kamor vas ta vikend vabimo neutrudni ustvarjalci mtb.si.

Porton spomeniško zaščitene Slamčeve domačije, kjer domuje hostel Kras, je vedno odprt. Ko vstopiš, se počutiš domače. Na stene so naslonjeni zarjaveli becikli in iz kuhinje diši kafe. Tu se bomo dobili v soboto ob desetih dopoldne. Avte pustite na velikem parkirišču pred vasjo, saj med vegastimi hišami za njih ni prostora. Kdor bo v hostlu tudi prespal, naj pride že prej, da odloži svoje stvari.

Pet pred enajsto gremo na turo. Po gmajnah med Pliskovico, Avberjem, Tomajem in Dutovljami vodijo stare makadamske poti. Po njih bomo naredili dobrih 30 kilometrovin slabih 600 višincev. Prav zahtevni ne bodo, zato pa toliko lepši. Domačin Edi Fabjan mi je pri tem veliko pomagal.

Popoldne in večer sta manj organizirana. Mone bodo šle domov, drugi pa se bomo pod noč zavlekli v eno betolo na kakšen glaž in nekaj za pod zob. Vsak za svoje šolde. Glavno, da bomo proti jutru vsi kontent.

Drugi dan ... bo kažin, ali pa tudi ne. Tiste, ki bomo prespali v hostlu, bo zjutraj v izbi čakal zajtrk. Pet do enajstih bomo šli na zrak in se prešteli. Morda se nam pridruži še kakšen nov kolesar. Glave bomo luftali na luštni turi gor na Vonik. Pa ne bo treba prav visoko, le 546 metrov meri Monte Lanaro. Vrh je namreč na italijanski strani meje.

Če danes pogledam vremensko napoved, je taka kot glava po fešti. Motna. Vsi poznamo tisto mantro, da ni slabega vremena, le slaba oprema. No, resnica je včasih malo drugačna. Če bo preveč mokro, bomo pač manj kolesarili in več časa preživeli pod streho Slamčeve domačije. V štali so uredili prav simpatično sobo za večje skupine. Tam je projektor, pa bomo ob čaju malo počvekali in pogledali, kje smo grešili v tem letu.

mtb.si bo v Pliskovici v vsakem vremenu. Lahko si z nami oba dneva, lahko prespiš, a si moraš spanje urediti sam. Lahko geš z nami le na eno turo, ali prides le na večerjo. Tako kot spanje jo plačaš sam. Tudi nam nič ne šenkajo. Za spanje pokliči v hostel Kras na telefonsko številko 041 947 327. Ne pozabi na čelado in kaj za pogret. Kmalu bo zima!

* naslov sem si skoraj v celoti sposodil pri Srečku Kosovelu

Pofočkaj se v našem dogodku na Facebooku


Norco Torrent 7.1 HT plus

Kolo: Norco Torrent 7.1 HT+, velikost M (2017)

Značilnosti

Gume so na polovici med običajnim gorskim kolesom in fetbajkom. Vilica agresivnega vsegorskega Kanadčana ima 140 mm hoda. Zadaj ga je le toliko, kot ga dajo plašči + na 27,5 palčnih obročih. Ostalo dodajo (ali pa ne) noge. Tog aluminjast okvir ima čiste linije in je tako lepo brušen, da ga mnogi zamenjajo za karbonskega. Samo kabli so še speljani po starem - zunaj okvirja. Kolo je hkrati agresiven mucek in krotek buldog.

Romantično razmerje

Moj je in nikomur ga (še) ne (pro)dam. Po enem letu fetbajkanja mi običajne gume niso več dišale, zato sem izbral plusa. Čeprav sem najprej testiral polnovzmetence, sem spomladi pristal na trdaku. V dobrem in slabem in ni mi žal.

Priložnost za furanje

Ne bom tajil, v celem letu se jih je kar nabralo. Z ženo in prijatelji, pa vodene ture in nekaj celo na tekmah. Po vseh podlagah, gor in dol od 0 pa do skoraj 3.000 nad morjem.

Vtisi

- Čeprav sem ga videl le na slikah, sem se vanj zaljubil na prvi pogled. Priznam, okužen sem s širokimi gumami. Ko sem videl še raztegnjen črn okvir z minimalističnimi zelenimi dodatki, sem vedel, ta bo moj. Mošnjo je razvezal blatnik, integriran v most vilice. Edina dilema je bila velikost okvirja. Vzel sem M in se nehal spraševati.
- Tako rad ga imam, da mu odpustim tudi njegove muhe. Vilica DVO Diamond je največji dragulj tega kolesa. Čeprav so ji hod s 160 mm skrajšali na 140 mm, ta na zahtevnih spustih dovoljuje toliko, da ji noge na trdem repu le stežka sledijo. Sploh takrat, ko gre (pre)hitro. Tako me je poleti vrgel iz sedla in mi zlomil čisto novo čelado. Še dobro, da je ključnica ostala cela.
- 2,8-palčni plašči na Spankovih obročih z notranjo širino 35 mm odlično premagujejo teren. Napolnjene na +/- 1 bar poskrbijo za dober oprijem tako navzgor kot navzdol, zraven pa ponujajo še enkratno izkušnjo udobne vožnje. Nobeno vzmetenje ne ublaži drobnih tresljajev tako dobro, kot mehka guma.
- Na začetku je bil moj norec obut v plašče Maxxis Minion DH. Za moj okus so bili malo prehudi, zato sem ga preobul v Rekon. Spotoma sem naredil še tubeless. Ta se odlično obnese med primorskim trnjem, malo manj pa na ostrih skalah. Prvič nisem verjel, drugič sem dojel, tretjič pa že vedel, da tudi pri TL sistemu obstaja snakebite. Še dobro, da imamo črve, ki večinoma dobro opravijo svojo nalogo. To lahko potrdita tudi Boben in Vesel.
- Druga menjava je bil prednji zobnik. Osnovni ima 28 zob in v kombinaciji z zadnjo kaseto 11-42 dobro pleza. Zob mu zmanjka takrat, ko bi rad poganjal po ravnini ali, bog ne daj, navzdol. Zato sem ga zamenjal za ovalnega s 30 čekani. Elipsasto poganjanje sem občutil le prvih nekaj kilometrov, potem pa nikoli več. Sem bil pa zaradi tega noro hitrejši!
- Program "pimp my bike" je zajemal še menjavo tovarniškega krmila in opore za RaceFace, Sramovega menjalnika NX za GX in zavor Level T za Shimanove XT s hladilniki. Tudi rit se bolje počuti na sedežu SLR Kit Carbonio. Zaradi menjav je kolo s trgovinskih 14,5 kg shujšalo na 13 kg, nekaj lažja pa je tudi denarnica.
- Zaradi trdega repa lahko navzgor pedaliraš stoje kot na maratonski tekmi. Zaradi mehkih gum so ovire na tleh manjše, podlaga pa bolj stabilna in le moč tvojih nog odloča o tem, če boš na vrh vzpona prigonil ali prišel peš. Tudi hitrost spusta je odvisna od podlage, zraven pa še poguma, obvladanja kolesa in seveda pameti.

 

Na jetra

- Tudi ko je vilica zaklenjena, ta še vedno zelo diha. Če med vzponom močno pumpaš, se hitro znajdeš na gugalnici. Kolo moraš poganjati z nogami, ne s telesom.
- Plus gume so na asfaltu dokaj počasne, ampak kdo sploh razmišlja o njem.

Za koga

Za tistega, ki ima rad divjo vožnjo navzgor in navzdol. Za tistega, ki si želi preprostost trdaka in udobje polnovzmetenca. Za popotnika - bikepackarja. Za tistega, ki bi imel eno kolo za vse načine vožnje. Torrent je prekleto blizu temu.

Cena: 2.560,00 €

Ceno kolesu določata predvsem vrhunsko izdelan okvir in odlična enduro vilica, ki je na enem od testov poleg lisičke edina dobila oceno "super". Ostala oprema kolesa je iz srednjega, a zelo zanesljivega razreda. Obstaja tudi cenejši Torrent 7.2. Za 2018 se malenkost spremenjenima modeloma reče 1 in 2.

Kolesa Norco prodaja Extreme Vital.

Več o kolesu na norco.com.

 


Pridi na Kras 9. in 10. decembra

Kraška vasica Pliskovica je le streljaj od Dutovelj, Štanjela in Sežane. Ime je dobila po drobni ptički, ki gnezdi nad vasjo. Enako so domačini poimenovali svoje živahne ovce in koze. Neugnani jazbeci pa smo si Slamčevo domačijo sredi vasi izbrali za prednovoletno mtb.si druženje. Obnovljena kraška hiša je danes simpatičen mladinski hotel.

Kaj ti obljubljamo?

Predvsem to, da se bomo imeli fino. Kaj vam ponujamo? V soboto 9. decembra in nedeljo 10. decembra bo ekipa mtb.si v Pliskovici. Šli bomo na dve turi in vabimo vas, da po Krasu blodite z nami. Lahko le v soboto, morda v nedeljo, najlepše pa bo, če bomo skupaj cel vikend. Sami se odločite. Če bo slučajno slabo vreme, se bomo zamotili s kolesarskimi potopisi in predavanji.

 

Menda v tistih koncih kraška burja ziblje najboljše pršute in vinska trta za vasjo daje odličen teran. Seveda vsi poznamo ministrova opozorila o zmernosti, zato pri večerji ne bomo pretiravali z njoki. Vsega se bomo dotaknili le toliko, da dobimo pravi okus. Zraven bo dovolj časa za pogovore o vsem, kar smo letos doživeli na, pod in ob kolesu.

Še enkrat: 9. in 10. decembra bomo v Pliskovici na Krasu. Lahko si z nami na eni ali dveh turah, lahko tudi samo na večerji. Tvoj edini strošek bo hrana, pijača in spanje, če se tako odločiš. Tega si moraš urediti sam. Ena od možnosti je Hostel Kras v Pliskovici. Uradne prijave niso potrebne, lepo pa bi bilo, da se pofočkaš na facebook dogodku.

V Pliskovico vas vabimo mtb.si in MahMTB.com!


My drinking crew has a cycling problem.

 

 

 

 


Toskana: bele ceste in rdeče vino

V filmskih klasikah iz šestdesetih let je Toskana prostrana pokrajina, posuta z nizkimi griči, prekrita z raznobarvnimi polji in prepredena z drevoredi cipres. Takšna je še danes. A Toskana je tudi drugačna.

Res je polna nizkih gričev, na vrhu katerih so kot koklje na jajcih postavljene mogočne kmetije. Z njih imajo lastniki lep pogled na svoja obsežna polja. Na malo višjih hribčkih so mala, simpatična mesteca s strmimi ulicami, stisnjenimi rdečimi hišami in rožami na policah. Toskana ima tudi prave gore, Prado je visoka kar 2064 metrov, a tja gor s kolesi nismo rinili.

Sončnice in oljke

Od začetka maja do konca septembra so polja, ki prekrivajo toskanske griče, barvna kot štrikana kapa stare mame. Pobarvajo jih žita, sončnice, oljke in vinska trta. Iz žit delajo pašto, ki da moč kolesarjem. Sončnice so krive za počene gume, ko gledamo zlate rože pod modrim nebom. Oljčno olje se bolje počuti v trebuhu kot na verigi. In vino ... bi raje kupil vrhunsko novo kolo ali za isti denar steklenico arhivskega vina?

Bele ceste

Skozi drevorede cipres se vijejo neskončne bele ceste - strade bianche. To so neskončno lepe makadamske poti, zavito speljane med in čez toskanske griče, ki nad vinogradi in pod oljčnimi nasadi povezujejo osamele kmetije z zgodovinskimi mesteci. Ceste so bele tako kot kolesarji, ko se po urah, preživetih na njih, prašni ustavijo na kapučinu. Ali pa na kozarcu včasih belega, zdaj pa že dolgo rdečega Chiantija.

Tuscany Trail, L’Eroica …

Bele ceste gostijo najlepše daljinske kolesarske poti daleč naokoli: zahtevno Tuscany Trail, makadamsko klasiko L'Eroica in Via Francigeno, ki jo delimo s pobožnimi romarji. In prav te so nas prejšnji teden zvabile v osrčje Italije. Novembra so bila polja že preorana, zato je bilo manj barv. To smo opazili šele na fotografijah, za nas jih je bilo še vedno dovolj. Tudi ture so bile manj gorsko kolesarske in bolj potovalne. A za spremembo smo si želeli prav tega. Štiri dni smo kolesarili od mrzlega jutra do prezgodnjega mraka, vmes pa dva dneva vedrili.

Ustavljali smo se na dvoriščih lepo urejenih kmetij in pred mogočnimi cerkvami starih mest. Po tleh smo pobirali kostanj in na drevesih iskali pozabljeno sadje. Lizali smo nesramno drag orjaški sladoled in se zvečer greli v vroči vodi divjih naravnih vrelcev. Jezili smo se na lovce, ki so pokali vse naokrog in na tleh puščali tulce šibrovk, ter se smejali prebitim tubolarjem, ki so krasili obcestno grmovje.

V Firencah smo se s kolesi zapodili mimo Davidovega lulčka in obkrožili veličastno katedralo. Nočna Siena je bila še lepša, ko se je za Torre del Mangia pokazala polna luna. V Montepulcianu smo spoznali Micheleja in njegovo unikatno trgovino Urban Bikery z ročno izdelanimni stilskimi kolesi. A dražja od njegovega najdražjega kolesa je bila zaprašena buteljka vina v Montalcinu.

Visoko nad megleno dolino pa nas je najbolj navdušil mali Radicofani. Gruča opečnatih hišk pod trdnjavo, nekaj ulic polnih rož in na trgu ob cerkvi simpatična kavarna z najboljšim in najcenejšim kapučinom.

Prostrana Toskana

Toskane smo se le dotaknili. Čeprav imamo radi naravo, nas je navdušila mogočna arhitektura srednjeveških mest. Čeprav imamo radi gorske steze, smo uživali na belih makadamskih cestah. In čeprav smo v štirih dneh prevozili veliko, nas naslednjič čaka še mnogo več.


Preprosto je najboljše - PeakRider

Kako je oni dan Kozel trpel, ko je svoje kolo nesel na Vrtačo in še dol. Ožuljena ramena si je še dolgo hladil z ledenimi pločevinkami. Kolesa, pa čeprav gorska, so pač ustvarjena za vožnjo in ne za prenašanju na hrbtu. Zato je prav čudno, da ima njegovo nenavadno početje vedno več ponavljalcev. Njihovo glasno stokanje je slišala ekipa mladih Nemcev in si rekla: “Če že nočejo kolesarit, naj vsaj udobno nosijo!”

Njihova ideja je genialno preprosta. Izdelali so teleskopsko palico, ki jo kolonosec da v nahrbtnik. Da ne trga dna, ima palica spodaj široko plastično podnožje. Večina nahrbtnikov ima na vrhu odprtino, skozi katero je speljana cev vodnega meha. In prav skozi to odprtino kot periskop iz nahrbtnika gleda vrh palice.

Teleskopska palica s podnožjem je prvi del Peak Riderja. Drugi del je močna tekstilna kapica - tulec, ki se z velcro trakom pritdi na spodnjo (downtube) cev okvirja nekje tam, kjer so običajno vijaki za košarico bidona (ali pa tudi ne). In to je vse.

Na poti navzgor dvigneš kolo, ga neseš za glavo in z nekaj prakse tulec hitro natakneš na vrh palice. Tulec drži kolo nad nahrbtnikom, da ga ne pomečka. Po drugi strani pa se teža kolesa preko nahrbtnika lepo razporedi na naramnici in ledveni pas. Dvajsetkilogramski rukzak res ni noben bavbav.

Ob tem pa pridobiš prosti roki, da lahko plezaš, umikaš veje ali igraš na orglice. Ker je kolo obešeno na eni točki, je tudi precej bolj okretno, ko je z njim treba skozi grmovje ali ozek skalnati prehod. Zlahka zaniha levo, desno, malo gor ali dol.

Eden od razvojnikov in promotorjev PeakRiderja je tudi naš znanec s kranjskogorskih Trail Days Max Schumann. Tisto soboto sva se precej pogovarjala, pred dnevi pa me je spet poklical in mi predstavil njihov izdelek. novost. Ta bo verjetno zanimiv za množico gorskih kolesarjev, ki pravijo, da je prava tura le tista, kjer kolo vsaj malo (ali pa veliko) nosiš.

Več o PeakRiderju izveš na Kickstarterju. Morda se odločiš, da podpreš projekt tudi ti.

Fotografiral je naš prijatelj Max Schumann.


Štorija v domači gmajni

Najbolj se bojim šodrastih makadamskih spustov. Ker je hitro lahko hitro prehitro, ne rabiš veliko in že ležiš na cesti ali pod njo. Koliko se ob pristanku potolčeš, je najbolj odvisno od sreče. Kaj vse sledi padcu, pa je odvisno tudi od države.

Tako se je začela tudi prijateljeva štorija. Z ženo sta šla na kratko popoldansko turco in tik pred domom ga je makadamski ovinek spravil na tla. Glavo mu je rešila čelada, a vseeno je presekal ustnico, odbil del zoba, pa še vizir čelade ga je porezal po čelu. Kolo jo je odneslo dosti bolje.

Zaradi udarca mu je v glavi lepo šumelo, pa še krvavel je, zato sta šla na urgenco. Še preden so ga pokrpali, so tja prišli policisti. Dobil je pojočo travico, a kot zaveden športnik je seveda napihal čisto nulo. Še krvavemu se mu je oddahnilo, a prezgodaj.

Policaji so mu izdali plačilni nalog za 40 evrov (20, če plača v osmih dneh). Ugotovili so, da hitrosti vožnje ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim, zato ni obvladal vozila in je tako povzročil prometno nesrečo. Kot edini udeleženec je v njej utrpel lahke telesne poškodbe.

Začetek te zgodbe je povsem jasen, nadaljevanje pa zavito v gosto meglo. Zakaj se padec ni končal le s šivi, obližem in obvezo? Na urgenci ob vsakem nenavadnem dogodku pokličejo policiste. Medicinsko osebje pomaga poškodovancem, ni pa njihova naloga, da ugotovijo, če se je fant sam porezal s steklenico piva, pa če je žena res padla po stopnicah, ali zaradi čigave malomarnosti je zidar zgrmel v gradbeno jamo. Ker je stvari zelo težko razčiščevati za nazaj, je prisotnost policistov pač najbolj modra odločitev.

Policaji najprej preverijo alkoholiziranost ter zberejo obvestila (izjave). Potem ugotovijo dejansko stanje, okoliščine, odgovornost in morebitne kršitve predpisov. Naš kolesar je vozil vozilo (kolo) po površini, ki se uporablja za javni cestni promet. Ker ni prilagodil hitrosti stanju vozišča, je povzročil prometno nesrečo in se v njej lažje poškodoval.

Čeprav tega ne bomo nikoli priznali, je situacija zelo podobna tisti, ko objestnež zaradi divjanja z avtom zleti s ceste v jarek. Pri izrekanju sankcij za prekrške se policisti ravnajo po Zakonu o prekrških, izrek sankcije pa se presoja v vsakem primeru posebej. Sankcije so v veliki meri odvisne  od posledic, ki nastanejo z ravnanjem osebe, proti kateri se vodi postopek.

Drugače bi bilo, če bi padel na gozdni vlaki, stezi ali planinski poti. Tam padec ni več prometna nesreča, ampak je "le" dogodek. Trčimo pa v drugo čer - Zakon o ohranjanju narave. Ta ureja oziroma prepoveduje vožnjo v naravnem okolju, zato smo gorski kolesarji (pre)pogosto v prekršku, naš padli kolesar pa spet nesrečno nasede.

Pred dvema letoma sem padel nekje za Rašico in si zlomil klučnico. Na urgenci sem sedel ob možakarju, ki se je polomil, ker je s cestnim kolesom trčil v kolesarja pred njim. V tem primeru bi se mnogi že strinjali, da je res šlo za prometno nesrečo. A tisti dan sva oba imela tudi malo sreče. V nedeljski gužvi ekipa urgence očitno ni imela časa, da bi poklicala policiste in ostala sva nekaznovana.

Tudi mlajšim od 14 let se ni treba bati kazni, saj pri njih velja izključitev odgovornosti. Kako pa se ti lahko rešiš kazni? Morda z izjavo, da si kolo tovoril na hrbtu, tako kot Kozel na Vrtačo. Ali pa, da si se spotaknil ob metlo, ko si na domačem dvorišču pometal jesensko listje. Živemu človeku se pač vse zgodi.

Pri tekstu so mi s pojasnili pomagali ekipa škofjeloške urgence in magister Bojan Kos s Policijske postaje Kranj. Nihče od njih ni bil udeležen pri zgoraj opisanem dogodku.

Obrazložitev s strani policije:


Fotogalerija z Raba

Pij, furaj in žuraj z mtb.si! Dva tedna sta že minila od mtb.si vikenda na Rabu. Fajn smo se imeli tako na kolesih, kot ob večerih. Tu je povezava do fotografij, ki sem jih posnel med našim druženjem. Spet lahko greste čez Suho Punto in Kalifront, se spustite v Lopar, spomnitena na Igorjev šampanjec in Uroševe klobuke, ter kolesarite čez peščene uvale. Uživajte!

https://www.dropbox.com/sh/8q7z674xoev5b3o/AAChMX5ixqgSoH-1RwGhwGzea?dl=0

 

 


Rab z ekipo mtb.si

Orkanska burja se je zaganjala v avte, ki so v Stinici čakali trajekt za Rab. Z otoka so sporočali, da močno dežuje. Ladjarji so grozili, da bodo ustavili promet, a mali trajekt se ni dal. Celo popoldne in vso noč je uporno premagoval ožino med Stinico na celini in Mišnjakom na otoku. Mali trajekt je bil prvi zmagovalec mtb.si vikenda na Rabu.

Petkova večerja je res malo zamujala, a nihče ni ostal na celini. V hotelu Tamaris smo se srečali stari in novi obrazi, prekaljeni mački in mtb novinci, tekmovalci in čisti uživači ter veliko punc in še več fantov. Kukali smo v zelene darilne vrečke in mnogi so iz njih kar takoj potegnili steklenico odličnega piva Resevoir Dogs. Saj res, le zakaj bi jo hranili za kasneje. Raje so prihranili ZipVitove energijske ploščice, ki so prišle prav na dveh turah.

Proti polnoči se je veter v mestu umiril. Nekaj zagnanih nas je šlo v (F)orum preverit, kaj je s Skitnico. Jasne Zlokić tam nismo slišali, zato smo si pripravili cocktail Skitnico. Kaj je v njem, bo za vedno ostala skrivnost. Morda tudi zato, ker se vseh sestavin sploh ne spomnimo več. Jih je bilo preveč.

Sobota je bila dan za veliko turo

Najbrž je bila kriva nervoza, da je bila hotelska restavracija že precej pred zajtrkom polna kolesarskih neučakancev. Ampak red mora biti, zato je bil zajtrk točno ob osmih in nič prej. In točno ob devetih se je skupina triintridesetih gorskih kolesarjev zbrala pod praporom mtb.si. Ampak a si na otoku Rab sploh lahko gorski kolesar, ali samo morski? Po odgovor smo šli v mesto k Luki Perčiniću, članu Zadruge samostrelcev Raba. Odgovora ni vedel, je pa povedal vse o lokih - samostrelih.

S spustom po strmih stopnicah se je sobotna tura le začela. Dolga kača kolesarjev je čez Kamporsko polje zavila na polotok Kalifront. Krepkih sto metrov dolga kolona se je raztegnila po sprehajalnih poteh tik ob morju. Še dobro, da so samevale. Edino pri Suhi Punti smo presenetili dva starejša nagca. Njima je bilo nerodno, mi pa smo gledali stran. Za hotelskim naseljem smo vstopili v pragozd Dundovo, a prav globoko vanj nismo rinili. Raje smo zapeljali na eno mnogih Premužičevih mojstrovn, spet prišli na sonce in si po lepem tehničnem spustu v Ružićih, ob mivki Kamporske Drage, privoščili prvo resno pavzo.

V prvem delu se je tura kar vlekla, po pavzi pa dobila zalet, ki ni več pojenjal. Najbolj strm klanec nas je peljal na Fafandele, lep "drop" pa v Supetarsko Drago. Tam se je takoj za najstarejšo rabsko cerkvijo začel nov odsek Premužićeve kamnite steze, ki je na vrhu Fruge ponudil pogled na Goli Otok in na Rajsko plažo Loparja. Kakšno nasprotje! Spust v Lopar je bil eden od vrhuncev dneva.

Ker smo želeli, da vsi udeleženci ture skupaj pridemo v Lopar, smo do tam vozili v eni skupini. V dve smo se razdelili za povratek. Ena se je v hotel vračala po asfaltu, z drugo pa smo se po strmi poti vrnili na Frugo, ter se v Rab vračali po stranskih poteh. Čeprav smo bili že tik nad mestom, ture še ni bilo konec. Vztrajni so za nagrado dobili še nekaj ovinkov in stezic, ščepec kamnov, par kratkih vzponov in seveda daljših spustov. Še eno sladico sem imel pripravljeno, a večino je zanimalo samo še pivo. Prav so imeli, za prvi dan je bilo dovolj kolesarjenja.

Po večerji, ki je nadomestila tudi kosilo, nas je z njegovim vrhunskim šampanjcem presenitil Igor. Potem se je začel srečelov. Prav vsaka srečka je zadela, najboljše pa je bilo to, da srečke sploh ni bilo treba kupiti. Si danes sploh še lahko predstavlješ kaj takega? Same super nagrade, med njimi pa so izstopali Uroševi unikatni slamniki. Vsak od njih je bil okrašen z izvirnimi kolesarskimi dodatki. Enkratni slamniki so bili drugi zmagovalci mtb.si vikenda na Rabu.

V nedeljo je jedilnica nekam dolgo samevala

Vseeno smo bili ob devetih zbrani pred hotelom, sedli v avte in se zapeljali do Loparja. No, eni pač ne in so tja odbrzeli s kolesi. Ta dan nas je čakala posebna tura za Loparjem. Tam ni skoraj nobenih poti, a podlaga omogoča počasno vožnjo s kolesom. Kjer ni šlo s kolesom, smo šli peš. Obiskali smo vse uvale, ki gledajo proti celini in prevozili vse pečine, obrnjene na Goli otok. Nebo je bilo oblačno in padlo je celo par kapelj dežja.

Teh se nismo ustrašili, turo pa je tik pred koncem skrajšala močna plima, ki nas ni pustila na zadnjo sipino. Poiskali smo zasilni izhod, ki se je spremenil v odlično singlo! Nedeljska tura je bila krajša, saj smo morali hotel Tamaris zapustiti do 14:00 ure. Enim se je mudilo domov, drugi smo raje do kasnega popoldneva uživali na rabskem soncu.

Rab z ekipo mtb.si

... je bil naš prvi dogodek take vrste. Vi ste bili naši testni zajčki. Ni šlo vse gladko, a če niste opazili trežav, smo jih dobro rešili. Andrej, Uroš, Aleš, Matej in Darko iz potovalne agencije Potuj Nekam smo veseli, da ste bili z nami.

Vsi vi ste zmagovalci tretjega dne. Ne, celega vikenda. Hvala!

Čez nekaj dni bo na voljo povezava do vseh fotografij, ki sem jih posnel, za zdaj pa le manjši jagodni izbor:

 

 


Najlepše pride na koncu: Krk 'n' Roll

Pogrešal sem Krk. Zgodaj spomladi sem se zadnjič pognal čez njegove kamnite poti. Na otok sem prišel spet pred nekaj dnevi, da vidim, koliko se trasa maratona Krk 'n' Roll razlikuje od prve etape 4 Islands.

Njega dni je skakalec ob palici Sergej Bubka centimeter za centimetrom dvigal letvico svetovnega rekorda (in za vsak centimeter dobil lepo finančno nagrado). Podobno zdaj Adria Bike gorskim kolesarjem počasi odkriva lepote Krka. Začeli so z uvodno etapo dirke 4 Islands, letos tam izpeljali še nadomestno za preveč vetrovni Rab in konec sezone pripravili še maraton Krk 'n'Roll.

"It's a long way to the top"

... je najdaljša preizkušnja K'N'R. Čeprav ta ne pelje čez Veli vrh, se na 76 km dolgi trasi nabere za skoraj 1.700 m vzponov. Že res, da se delno naslanja na traso 4 Islands, a je njen značaj drugačen. Maraton je zahteven, a te ne "ubije". Je ravno pravi za lep zaključek sezone. Štart je seveda v Baški. Strm asfaltni klanec do cerkve Svetega Ivana, njeno kamnito nadaljevanje skozi borov gozd in prečkanje Mesečeve pokrajine poznajo že mnogi. Potem se podobnost s 4i konča. Kamnita pot zavije desno, se spusti proti Vrbniku, a že pred mestom zavije v vinograde. Morju se približa pri rtu Svetega Maraka, kjer se spet obrne v notranjost otoka.

Potem se začne najlepši del maratona, ki ga bodo doživeli le tekmovalci na najdaljši razdalji. Malo pred Risiko trasa z asfalta zavije v gost gozd in se spremeni v ozko stezico, stisnjeno med kamnite kraške ograde. Zaradi zahtevne kamnite podlage je kar počasna. Gor proti Šilu in naprej skozi Dobrinj večinoma zvesto sledi označeni turi št. 23. Dobrinj je edino mesto, skozi katerga gre dirka. Seveda to ni velemesto, ampak staro, simpatično primorsko mestece. Ta del trase si velja zapomniti, saj se ga splača ponoviti.

Na 44. kilometru se pot obrne nazaj, a cilj je še daleč

Precej višincev je že za tabo in že se pozna utrujenost. A pod kolesi je makadamska pot in ta se spet hitreje zavrtijo. Ko še enkrat od zgoraj pogledaš na Vrbnik (ta v sebi skriva najožjo ulico na svetu), se začne zadnji daljši vzpon. Tudi ta je srcu prijazen in pod Treskavcem te pripelje nad izvir Vele Rike. Spet si na trasi 4 Islands in pred teboj je dolg, lep spust k Žancu.

10 kilometrov pred ciljem se znajdeš na asfaltu. Do Baške moraš izgubiti še 200 metrov višine. Čas je, da v noge spustiš zadnje atome moči. Vendar pazi, da v Dragi Baščanski ne boš prehiter. Tam moraš za eno od hiš zaviti ostro desno na makadam. Nekaj cikcakanja čez mostičke, kratek vzpon, svetel gozd, dolg travnik in drevored ob suhi strugi te ločijo do slavoloka zmage.

Za konec

Maraton nima dolgih in napornih vzponov ter tehnično zelo zahtevnih spustov. Seveda moraš dobro kontrolirati svojo hitrost, saj so makadamski ovinki lahko hitro prehitri. Močni nalivi so v minulih tednih razrili mnoge poti in v njih vrezali globoke jarke. Pazi, teh je kar precej! Če greš po zmago, izberi trdaka, za udobje raje polnovzmetenca. Kolo s + gumami pa je sploh odlična izbira. Tubeless sicer ni obvezen, ga pa toplo priporočam. Trnje in ostro kamenje ni prijazno do zračnic.

Okrepčevalnice so na dogodkih  Adria Bike vedno dobro založene, zato prav veliko popotne hrane ne potrebuješ. Vreme bo, kakršno bo. Pri napovedi ne glej le temperatur, ampak bodi pozoren tudi na veter. V soboto se je na traso dirke sklanjalo še veliko robidovja, a sem prepričan, da bodo Igor, oba Tomislava in ostali fantje s Husqvarnami naredili red.

Traso Krk 'n' Rolla sva prevozila s Simonom. Trideset let je že, odkar sva najstnika s specijlakami norela po gorenjskih cestah. Čeprav oba Ločana, se potem nisva več srečala. Do prejšnjega tedna, ko je prišel na Mahov sredin krog. In potem je šel tudi na Krk. Lepo je bilo spet voziti z njim.


Na dirko, ki bo 14. oktobra, se lahko prijaviš na adriabike.hr.

 


Bernina Express

Švica je bogata država. Bog je tam posejal banke tako na gosto, kot gobe v pokljuških gmajnah. Ampak od bank se očitno živi bolje kot od gob. Tako vsaj mislimo po tem, ko smo v Švici konec počitnic, tik pred septembrskim dežjem, v petih dnevih in petih različnih krajih prevozili pet različnih tur.

Davos

Začetek v Davosu je bil kisel. Čeprav bi se moralo že ponoči zjasniti, je zjutraj še vedno kapljalo z neba. Na bolje se je obrnilo po zajtrku in dan je bil rešen, Davos pač ne. Ne vem kaj svetovni vladarji vidijo v tem dolgočasnem mestu, da vsako leto rinejo tja. Mi smo pač vedeli, da so v klance pod Alpihornom vrezani neskončni kilometri stez. Ne samo za nas, ampak tudi za kolesarje, ki so nam prihajali nasproti, in številne pohodnike, ki so si z nami delili ozko pot - in glej ga vraga, za vse je bilo dovolj prostora.

Enkrat smo se umaknili mi, drugič oni. Dvomim, da se politiki tam spodaj razumejo tako dobro, kot smo se mi tam zgoraj. Veliki finale ture se je začel na Hublu, ko so se nam pridružili še švercerji z gondole. Spust v Sertig je bil mnogo boljši od kredita v švicarskih frankih.

Savognin

Drugo jutro smo blizu Savognina opazovali zaposlene, ki so počasi prihajali v službo. Nobene nervoze in hitenja ni bilo videti. Nekako tako, kot na naših gradbiščih popoldne, ko ni več šefov. A svoje delo so vseeno opravili, to je vendar Švica. Naš šiht je bil še boljši. Za začetek smo premagali stme klance ozke soteske pod Alp Ero.

Neurje je odneslo velik del poti in prav zdaj so jo obnavljali. Spraševali smo se, če se jim za tistih nekaj pohodnikov in še manj kolesarjev to sploh splača. Višje gor je poti zmanjkalo in preko strmih travnikov smo kolesa nosili. Skoraj 2000 metrov visoko smo šli čez dvorišče gorske kmetije. Čisto na samem stoji, a družina, ki je bila ravno pri kosilu, vztraja na njej. Tudi naša vztrajnost je bila poplačana. Zbrcali smo še zadnjih 200 višincev, potem nas je čakal uživaški spust v Savognin.

Tam smo razveselili mladega Kranjskogorca, ki je delal v izposojevalnici koles. Rekel je, da vse poletje ni videl Slovencev. Do avta smo imeli še dobrih deset kilometrov in mislili smo, da nas čaka le še asfalt. Ampak ne, glavno nagrado smo dobili čisto na koncu. Ravno prav zahtevna tehnična steza je skozi gozd peljala prav do mesta.

Sant Moritz

V Sant Moritzu se vozijo Rolls Royci in Bentleyi, a jezero nima niti otoka. In blejski Gadafi je stokrat lepši od njihove olimpijske vasi. Pa še hladno je bilo, zato smo po makadamski cesti hiteli naprej proti jezeru Silvaplana in še naprej do prelaza Maloja. Tam so menda mladi Nemci dobili navdih za svoje kolesarske kolekcije. No ja, mi tam nismo našli nobene inspiracije. Le na tabli s tisoč nalepkami je zdaj ena več - MahMTB. Bolj “high” smo bili po poti nazaj. S promenadne ceste smo zavili gor v hribe in si na vzponih prislužili take spuste, da za veselje nismo rabili nobenih drugih poživil.


Najdeš Mahovo nalepko?

Livigno

Livigno ni švicarski, pa tudi (čisto) italijanski ne. Je nekje vmes, zato ima svojo avtonomijo. Precej dobrega sem že napisal o tem gorskokolesarsekm raju, evropskem Tibetu. Tu poleti dihajo in delajo za gorske kolesarje, včasih lahko tudi preveč, saj so nekatere steze celo preveč spolirali. Pa se še vedno najdejo tiste taprave. Ena od njih je tista do jezera Dal Mont. Čeprav ima le 800 metrov vzpona, je divja, prvinska in lepa.

Bernina Express

Peti dan se je nekam čudno shladilo. Skupaj z rdečim vlakom Bernina Express smo sopihali pod Bernininim ledenikom. Japončki so nam mahali in mi smo jim vračali pozdrave. Potem so se smejali, mi pa odhiteli naprej, do koče Sassal Masone. Z najvišje postaje železnice, Ospizia Bernina, se le redki turisti povzpnejo sem gor. To je enkraten balkon, s katerega se ti odpre neverjeten pogled na mogočno goro.

V švicarski pokrajini Graubunden smo gorski kolesarji dobrodošli. Vse pešpoti po hribih so označene tudi za nas. Prepovedi ni. Zanimivo, da lahko v okolici St. Moritza vidiš table, ki na nekaterih poteh prepovedujejo jahanje! Veliko bolj prijazne so tiste, ki kolesarje in pohodnike spomnijo na upoštevanje in spoštovanje drug drugega. Prav je, da se tega se držimo tudi doma, še posebej takrat, ko smo v prekršku. Za vse je dovolj prostora, čeprav nekateri mislijo drugače.