Pred slabim letom sem v Garmina vpisal Bosna, Banja Luka, in pripeljal me je do Ozrena. Ko sem prejšnji teden vanj vpisal Fojnica in smo se več ur kasneje znašli na Prokoškem jezeru, sem prepozno spoznal, da mu v Bosni ne gre slepo zaupati. Regionalna cesta ima tam včasih drugačen pomen. Damirjevo opozorilo, naj tam doli ne vozim po Garminu, je bilo že prepozno.
Prokoško jezero je eden od biserov pogorja Vranice. Meni izgleda tako, kot da bi eno od Sedmerih jezer prestavil na Veliko planino, kapelo Marije snežne pa zamenjal z džamijo. Obe sta leseni, enako majhni, le da da ima namesto oglatega turna džamija majhen okrogel minaret.
Bosanska preprostost
Če bi bilo Prokoško jezero v Švici, bi ga že davno razprodali bogatim turistom. Tako pa si ga 1600 nad morjem še vedno lastijo domačini ter v stotinji vegastih kolib gostijo kravice in obiskovalce, zaljubljene v bosansko preprostost. Te je na jezeru še dovolj. Elektrike ni, če je ne znaš ukrasti soncu. Moderni telefoni so povečini nemi. Med ropotom kravjih zvoncev se oglašajo predvsem stare Nokie, ki imajo močnejše sprejemnike. Najpogostejše prevozno sredstvo je sarajevski golf dvojka brez registrskih tablic. Ta se na obupni makadamski cesti iz Fojnice še najbolje znajde. Stari terenci so le za premožne. Kruh in pite pečejo na planini. Tudi jagnjetina iz sača se je rodila in umrla ob jezeru. Mladi sir se je še prejšnji dan pasel gor v bregu, kjer je pastir spotoma nabral brusnic za čaj.
Ko najdeš mir!
Letos smo od maja do septembra povozili kar nekaj kravjekev na poti od Prokoškega jezera do sedla pod Krstaci. Naprej krav ni več, so pa idealne stezice za gorsko kolesarjenje. Gozdna meja je postavljena pod jezero. Masiv Vranice pripada staronagubanemu dinarskemu gorstvu. Tisočletja izpostavljenosti soncu, vetru in dežju so zbrusila in omehčala njene vrhove, domačini pa so že davno nazaj čez njih potegnili steze in poti. Ko se dvigneš tistih 300 metrov nad jezero, se ti odpre pahljača možnosti.
Gozd ti že davno ne zakriva več pogleda in po tekočih enoslednicah, komaj zarisanih kolovozih ali prastari rimski transportni poti jo lahko mahneš v katerokoli smer. Vse je pred teboj in odločitev je samo tvoja. Prostranost Vranice te preseneti in nenadoma se zaveš, da si na gori sam. Vidiš le strma travnata pobočja, ki se končajo v globokih dolinah in grebene, ki povezujejo kopico oblih vrhov. Preko njih pa vodi kot pajčevina tanka pot, ki je edina povezava s civilizacijo.
Svetovna kulinarika
Obisk Bosne je seveda povezan tudi s kulinaričnimi užitki. Za razliko od Slovenije je burek seveda samo mesni, vegetarjancem je namenjena sirnica, krompiruša ali pita zeljanica. Ko ti na jezeru za zajtrk prinesejo še tople ocvrte uštipce, se ti in kajmak na njih topita od užitka. Od vseh čevapov so mi najboljši travniški (iz Travnika, ne s travnika). Baklave se brez rešilnega jopiča utapljajo v lastnem soku. In ko te prijatelji prosijo, da bi zmanjšali obroke, tega seveda ne mislijo resno. Vnešene kalorije bodo pokurili med kolesarjenjem, hujšali pa čez nekaj dni doma.
Vranica je in ni blizu. Če lahko 350 kilometrov avtoceste do Banja Luke prevoziš v dobrih štirih urah, boš za naslednijih 160 kilometrov potreboval prav toliko. Če te bo Garmin vozil po najkrajši poti, lahko še precej več. Ljudje v Bosni so prijazni. Žal dogodki izpred nekaj let govorijo tudi drugačne zgodbe. In ko se vračaš, se splača ustaviti še v avnojskem Jajcu. Če te ne zanima zgodovina, je lep pogled na slap reke Plive in kanjon, kjer se ta združi z Vrbasom.
Zakaj prekolesariti bosanske hribe?
Ker so lepi in drugačni. Ker so kolesarjem prijazni. Ker so prepredeni z mrežo poti in ker veš, da jih obisk tistih nekaj kolesarjev ne bo poškodoval. Ker so tam doma revni ljudje in veš, da jim bo nekaj tvojih evrov pomagalo preživeti. In ker te tam ne bo motil telefon. Če ga boš tam pogrešal, ostani raje doma!
Fotografije Matej Hartman MahMTB
Preberi še:
Bosanski hardcore
