Danes za računalnikom, prejšnjo soboto pa sredi živahne “Open Night Party” na velikem Bike festivalu v Rivi del Garda. Ta večer se proizvajalci vsaj malo oddolžijo mtb ovcam, ki jih strižejo skozi vse leto in jim ponudijo free pivo in koktejle, pa palačinke, hamburgerje, jabolka, ali samo kokice. No, skoraj vsak nekaj. In če bi sodili po tem, kar so na sejmu postavili v prve vrste, je prihosnost mtb v elektro in fat bajkih. Ko pogledaš še enkrat, pa vidiš, da so to le trendi, za katere si morajo ustvariti trg. Vsi ostali izdelki (vključno z novostmi) so bolj klasični.
Kaj torej ponujajo?
Električno gnana (z manjšo pomočjo nog) kolesa so na ‘powerplayu’. Čeprav nas večina pravovernih biciklistov zavija z očmi, so se proizvajalci odločili drugače in za njih ustvarjajo tržišče. Kako se bomo počutili mi, ko nas bo sopihajoče v hrib prehitel “električar”, jih ne briga. Večino resnih e-koles je opremljenih s pogonskimi sklopi (motor in baterija) nemškega proizvajalca Bosch. Na njihovem štantu sem špekuliral, da jim motorje izdeluje njihov slovenski partner Domel iz Železnikov. A mi je Boscheva marketinška direktorica Tamara povedala, da so madžarski. Rotwildu je jasno, da se lahko sicer zajeten elektro sklop lepo vgradi v okvir kolesa. S pomočjo nemškega ADENa lahko svoje klasično kolo spremeniš v e-bike: ob špice zadnjega kolesa fiksiraš velik plastičen zobnik, ki ga poganja na zadnji trikotnik kolesa pritrjen elektromotor, baterijo pa daš v nahrbtnik. Vivax proizvaja tiste skrite električne pomočnike, ki jih morda uporabljajo cestarji: v podsedežno cev so skrili baterijo in motor, ki z zobniškim prenosom direktno poganja gonilno os.
Drugi sejemski “musthave” so fat bikes. Čeprav so bili sprva namenjeni vožnji po snegu, si testne tolsteže v pravem poletnem vremenu srečal na vseh trailih nad jezerom. Na začetku čisti trdaki so že dobili vzmetene vilice, nekateri nemarneži pa še električno podporo. In če se pravi debelogumci vozijo na 26-palčnih obročih s širino plašča nekje med 4.5 in 4.8 palca, so si proizvajalci izmislili še “pol fetbajke” – standard 650B+. Na 27.5 colsko feltno so dali gumo širine okrog treh palcev. Trgovce pa že boli glava, ko pomislijo na naročila za leto 2016.
Tisti, ki še vozimo klasična 26-palčna kolesa, smo zato v očeh proizvajalcev Zombiji. Vse novo se vrti na 29 palcih, ali vsaj na 27.5 za bolj spustaško usmerjene. Edini, ki še niso povsem pozabili na številko 26, so gumarji, saj je na svetu v resnici še veliko Zombijev. V vseh treh dimenzijah bo dobavljiv tudi Schwalbejev sistem Procore. Čeprav so mi njihovi razvojniki povedali, da pride na trg že čez en mesec, ga na sejmu še niso pokazali!?! Zasnova sistema je taka: na tubeless obroč daš tubeless gumo, pod njo pa posebno zračnico, ki se napolnjena na 6 barov ne razširi do gume. Prostor med zračnico in gumo polniš na manj kot 1 bar. Tako dobiš neverjeten oprijem plašča s podlago in izničiš možnost snakebita. Notranja zračnica tudi prepreči, da bi guma kljub izredno nizkemu tlaku “iztirila” z obroča. Sistem napolnimo preko posebnega ventilčka na zračnici. Najprej notranjo zračnico, potem pa delno odviješ steblo ventila in skozi stranske luknjice še prostor med zračnico in gumo.
Če so Nemci svoj izum še skrivali, je Sram tu prvič pokazal novo grupo GX. Nadomestila bo dosedanjo X7 in X9. Na voljo bodo prenosi 1×11, 2×11 ali 2×10 z GripShiftom ali s klasičnim shifterjem. Zanimivo je, da bo vsak prenos imel drugačen, sebi prilagojen menjalnik. Ta je lahko po novem opremljen s podobno sklopko, kot jo ima Shimano in preprečuje preveliko nihanje kletke.
Japonci seveda niso zaostajali in Shimano je razstavil nove komponente iz družine XT za leto 2016. Seveda ni naključje, da so vizualno zelo podobne hišnim draguljem iz sefa XTR. Ta je med obiskovalci najbolj zažigal v elektronski izvedbi Di2. Ob pogovoru so mi fantje zaupali, da o elektrifikaciji XTja še ne razmišljajo. Najprej se mora izkazati XTR.
Slovence smo našli na dveh sejemskih prostorih. Prvi so bili fantje s Posočja. Peter Drakskobler, Jan Klavora in prijatelji so uspešno predstavljali naš smaragd – dolino Soče in Ulijevo mtb traso Trans Slovenije. Uli Stanciu je seveda ustanovitelj nemške revije Bike in začetnik festival na Gardi. Nič čudnega, če so mu nad jezerom že za časa življenja postavili spominsko ploščo. Morda ga kaj takega čaka tudi nad Sočo. Med mojim obiskom sta bila tam še Karmen Razlag in Borut Ramšak z lesenim kolesom Tine Krajnc in predstavljala turistično destinacijo Maribor – Pohorje.
Druga slovenska skupinica si je našla prostor tik ob jezeru. Tja so tudi najbolj sodili, saj so predstavljali nekaj povsem drugačnega. Kamničani iz Sipaboards so po vzoru e-koles predstavljali električno gnane SUPe. Tudi za njih držimo pesti.
Naletel sem tudi na brate Hrvate. Tomislav Zobec je obljubil, da bo etapna dirka 4 otokov naslednje leto še boljša. Verjamem, zakaj ne bi?
O kolesih ne bom pisal. Bilo jih je preveč. Novih, ali samo prenovljenih. Na različno velikih in širokih gumah. Trdakov in fulijev. Za zmerene in velike denarje. Za fante, punce ali otroke. Tudi poganjavčkov. Veliko tudi nahrbtnikov, čelad, čevljev in oblačil in druge opreme. In dovolj (pa ne preveč) piva na “Open Night Party”. Prvi maj na Gardi se res splača. Tam lahko celo kolesariš!
