Prejšnjo sredo nam je nasproti pridrvel kolesar. Model je v dolino vozil z odpeto čelado na glavi. Trakova pod brado sta mu trapasto bingljala vsak na svoji strani. Bolj varen bi bil, če bi jo pustil doma. Nepripeta mu bo itak že med vožnjo zlezla na oči, pri padcu pa bo tako ali tako šla svojo pot.

Vedno na pravem mestu

Čelada je naša najboljša prijateljica, saj se v kritičnih trenutkih žrtvuje za nas. Na podstrehi imam že tri upokojenke, ki so ob padcu silo udarca prevzele nase in počile namesto moje glave. Slava jim. Vodniška doktrina dovoljuje, da je čelada med vzponom na nahrbtniku, modrostost pa pravi, da je najbolje spravljena prav na glavi. Tudi med vzponom lahko vate trči avto, motorist, drugi kolesar, ali pa ti na glavo pade veja. Jo boš dal na bučo, ko se pot le za par metrov obrne navzdol?

Že France je rekel

Če smo na turah varno spravljeni pod čelado, bi bilo prav, da se enako obnašamo tudi v mestu. Že France Bevk je rekel: “Pazi na glavo, glava ni žoga!” Na poti v šolo, službo ali po opravkih so mestne ulice polne skritih pasti. V urbani džungli mimogrede spregledaš robnik, stopnico, udarno jamo ali raztegnjen pasji povodec, s kosmato kepo na eni in zdolgočasenim sprehajalcem na drugi strani.

Prijatelj v mraku ni opazil robnika, poletel je čez balanco, si potolkel glavo in zlomil ključnico. Čeprav imam čelado na turah ves čas na glavi, priznam, da te dobre navade v vsakdanjem življenju še nisem osvojil. Pa bi jo moral. Ko na poti v službo čutim veter v laseh, se počutim, kot da mi nekaj manjka. Pa s tem ne mislim na tistih nekaj las na glavi.

Kaj pa promet?

Še večji sovražnik kolesarjev je promet. Kolesarji smo hitri in okretni, zato nas šoferji zlahka spregledajo. Kaj ti pomaga zavest. da nisi kriv, če pa ob bližnjem srečanju z avtomobilsko pločevino tebe najbolj boli. Seveda se cest na turah kar se da izogibamo, a največkrat jo vsaj začnemo in končamo na asfaltu.

Na Gardi sem se peljal po glavni ulici. Iz stranske je brez ustavljanja pripeljala voznica in me naložila na havbo. Na srečo je za kolo in zame vse minilo brez posledic. Slabše jo je odnesel znanec, ki se mu je zgodila podobna nesreča. Voznik se je iz stranske ceste vključeval na glavno, spregledal kolesarja in fasala sta jo oba, znanec in njegovo kolo.

Mi nismo Angeli

Seveda tudi kolesarji nismo vedno angelčki. Prometna pravila si prikrojimo po svoje. Ignoriramo rdeče semaforje. Po enosmernih ulicah vozimo v nasprotno smer. Skačemo pred avtomobile. Strašimo mamice z majhnimi otroki in ves čas kršimo zakon o prepovedi vožnje v naravnem okolju. Tam pa se seveda obnašamo, kot da smo sami. Na poti skozi gozd se razlijemo čez vso cesto in niti ne pomislimo, da nam izza ovinkom lahko nekdo pripelje nasproti.

Kolesarji smo hkrati tudi vozniki avtomobilov. Ko smo za volanom, se obnašajmo tako, kot si to med kolesarjem želimo od drugih voznikov. Tudi v avtu razmišljajmo po kolesarsko. Naša previdnost bo varovala nas in druge.

Imej ga na očeh in poskrbi za varnost

Zdaj pa še nekaj o drugi varnosti – varnosti naših koles. Kolesa žal tudi kradejo. Skoraj ne mine dan, da na FB ni objave o kraji. Vačasih smo za to krivi sami, drugič se na naša kolesa spravijo organizirane bande, ki se jim skoraj ne moremo upreti. Precej let nazaj sem s kolesom skočil v trgovino. Za tistih nekaj minut ga nisem zaklenil in ko sem se vrnil, je bilo stojalo prazno.

Nekdo je pač izkoristil priložnost in na lahek način prišel do kolesa.

Drugačna je zgodba prijatelja. V Italiji so med čakanjem na trajekt šli na sladoled. Ostali so blizu kamperja, na katerem sta bili na nosilcu priklenjeni in s cerado pokriti dve kolesi. Čez čas se je h kamperju pripeljal kombi in ga delno zakril. Bližal se je čas odhoda trajekta, prijatelj se je napotil proti avtodomu, kombi je speljal in pokazal se je srhljiv prizor. Cerada je ležala na tleh, pritrdilni trakovi prerezani, tatovi se sploh niso ukvarjali s ključavnicami, ampak so enostavno sneli nosilec. Še minuta ali dve in vse skupaj bi bilo v njihovem kombiju.

Maj je lep in naj tak tudi ostane. Enako tudi junij, julij, avgust …