Uf, kako me je prejšnji teden mučila misel na testno kolo, karbonsko raketo, ki me je čakalo doma. Prvo vožnjo je odplaknil dež, ki bi moral po napovedi priti šele popoldne, a je malo pohitel. Po slabi uri sva se z Živo blatna in mokra spravila v kombi in šla domov. Med tednom sem imel le toliko časa, da sem se z njim dvakrat peljal po asfaltu, saj je bila za resno vožnjo hosta preveč mokra in hladna. Za vikend sva jo spet mahnila na morje, a tokrat vsak z drugačnim orodjem. Živa je šla veslat, jaz pa sem se šel strapat.

Na biciklu mi je vedno fino, pa naj bo poleti, pozimi, ali nekje vmes. Mraz mi sicer ni všeč, dež še manj, zato ju poskušam nekako obvoziti. Včasih sem veliko kolesaril sam, danes pa večino višincev naredim z Živo, prijatelji in vodenci. Pred leti sem tudi resno dirkal, zdaj pa si sem in tja kakšno tekmo privoščim le še za zabavo.

Testni vranec in divja jaga

A kadar vozim sam, se še vedno rad strapam. In prav k temu me je nagovarjalo testno kolo (kmalu ga bova z Urošem predstavila v rubriki Džojrajd). Takega kolesa ne moreš testirati počasi, z njim moraš iti na polno. Zapeljal sem se do morja, v zaledje Rabca, kjer so ta čas (skoraj) idealne eazmere za gorsko kolesarjenje. Teren je ves čas razgiban, a ni dolgih klancev, ki bi te oznojili, in spustov, ki bi te ohladili. Sanjske steze so bile konec jeseni manj zaraščene, le nekaj od vetra podrtih dreves je ležalo čez njih.

In kamnita obmorska podlaga je naredila traso med Rabcem, Labinom, Rašo, Skitačo in Dugo Luko dovolj zahtevno, da so na njej ves čas delale roke, nogi in glava.

Eni tekmujejo z virtualnimi partnerji, jaz pa sem na divjo jago povabil prijatelja Dimitrija iz Lovrana. Spoznala sva se poleti, ko je šel z nami v Livigno in že tam sva si privoščila nekaj lepih dodatkov. To soboto sva vozila sama in tako, kot nama je ustrezalo – hitro. Dobro sva navijala, a nisva dirkala. Odnehala sva se takrat, ko bi pulz šel preveč v rdeče. V borbi dveh mož proti kolesom pa sva z majhno razliko zmagala moža.

80 kilometrov in skoraj 2.100 višincev naju ni preveč načelo. Dobro sta se držali tudi kolesi, a vendar … Že po prvem resnem spustu je mojemu odpadlo pedalo. A sem na gonilko res privil takšno, ki je videlo že preveč sveta. Vrnila sva se do kombija, v njem sem imel še eno rezervno in dan je bil rešen.

Drugo težavo sva rešila kar ne terenu, ko si je Dimitri v gumo porinil debelega črva. Čisto na koncu je tudi moja zadnja guma potrebovala umetno dihanje. Reva pač ni zdržala vseh pritiskov.

Samo ena tura ni dovolj

Ker eden ni nobeden, sva si z Dimitrijem privoščila še podobno nedeljo. Ta dan smo po podobnih terenih med Bazovico, Trstom, Devinom in Opčinami divjali kar štirje. Očitno so šibki členi koles popustili že prvi dan, saj tokrat nihče od nas ni imel težav. Še najbližje svojim mejam sta prišla Garmina. Dimitrijev je ime na koncu le še 6 % energije, moj pa je klinično mrtev še vedno delal pri 0 %.

V nedeljo zvečer sva bila z Živo spet skupaj. Ona je odložila veslo, jaz pa sem v kurilnico zapeljal blatno kolo. Ko sem ga v ponedeljek čistil, sem v stegnih čutil tisto prijetno bolečino, ki me je spomnjala na dva divja dneva. Ko se nogam trapajim moram sledit!

Foto: Dimitrij iz Lovrana