Hvar ima največ sončnih dni med jadranskimi otoki. Kljub kisli vremenski napovedi je svoj ugled obranil tudi v zadnjem tednu lanskega leta. Začelo se je prav kičasto. Na božični ponedeljek se je splitska rivijera kopala v soncu. Trajekt je mirno prevozil ožino med Šolto in Bračem ter pristal v Starem Gradu. Potem se je zapletlo.

Začetna smola, končna sreča

Rezerviran apartma v Jelsi je bil zaklenjen in temen. Bookingpikacom je tokrat zatajil. Problemi so zato, da se rešijo, in kar ne ubija, krepi. Zato sva pozvonila pri sosedu in prijazen gospod nama je nekaj ulic stran našel novo sobico. Prišla je gospa Gabi in počitnice so bile rešene.

Hvar je po velikosti četrti največji hrvaški otok (prvo mesto si skoraj delita Cres in Krk). Od mesta Hvar na enem, do Sućuraja na drugem koncu se čez ves otok vleče visok gorski hrbet. Otok razdeli na dva dela. En gleda proti celini, drugi pa čez otoke Ščedro, Korčulo in Vis na odprto morje. Za avtomobile so naredili dve bližnjici – dva tunela, ki povezujeta obe strani otoka. Za kolesarje hvalabogu ne, saj sta za njih prepovedana.

Labirint ograd

Vsaka prava tura, ki gre od ene do druge obale, ima zato dva spodobna klanca. V brege so vrezane kamnite poti, ki te vodijo skozi labirint skalnih ograd in teras. Te čuvajo zemljo in hranijo oljčna drevesa, zasajena na njih. Hkrati pa kolesarja peljejo v višja nadstropja. Tam se soncu nastavljajo velika polja sivke. Seveda je bila decembra sivka res siva in le poletna domišljija jo je pobarvala v vijolo.

 

Nikola …

Ko tako vrtiš pedala po Hvaru, moraš poiskati stopnice do dveh starih vasic. Humac je na vrhu grebena, Malo Grablje pa v soteski blizu morja. Sprehod med hišami je kot učna ura dalmatinske kamnite arhitekture. Obe vasici sta prazni, a ne zapuščeni ali zanemarjeni. Obnavljajo hišo za hišo in življenje se počasi vrača.

Nikola je bil stari ribič v Jelsi. Nikola je bil lovec na Napoleoniki. A Sveti Nikola je le eden. Ko si na grebenu, si mu že prav blizu. Z njegovimi 628 metri je najvišji vrh otoka Hvara. S senčne strani nanj pripelje kar nekaj poti. A za spust je prava le ena. Tista planinska, ki se mimo špilje strmo spusti v Sveto Nedjeljo. V srednjem veku je ogromna špilja domačinom nudila zavetje pred Turki, danes pa je z ostanki cerkvice, vodnjakom in množico kamnitih možicev še en mističen kraj na otoku.

Tiste male uvale

Obala Hvara je neverjetno razčlenjena in majhne uvale so nanizane ena za drugo. Le do nekaterih se pride s kopnega, druge so dostopne samo z morja. Še manj je takih ki, so med seboj povezane s potjo. A med Gdinjem in Bogomoljem lahko tik ob morju v trinajstih zavitih kilometrih obredeš kar petnajst uval. Bolj ravna je panoramska pot, ki dobrih 100 metrov nad morjem od Svete Nedjelje pelje v Dubovico. Nad teboj se dvigajo ostre apnenčaste stene, pod teboj je morje, spredaj pa se rišejo Pakleni otoki. Če po njej kolesariš tik pred sončnim zahodom, je to nalepši kraj na Zemlji.

Prvi dan novega leta je bil deževen. Vsega lepega je enkrat konec. Ampak Hvara ne. Nekaj sva pozabila v apartmaju in dva spusta sta ostala neraziskana. Morda se končata v grmovju, tako kot nekateri drugi. A dokler ne greš, ne veš. Ja, treba bo nazaj.