Zadnje leto in pol je fetbajk moje edino kolo. Vozim ga po domačih poteh, v Alpah in ob morju, v vseh letnih časih, na kakšni tekmi in na mojih vodenih turah. Preostali dve kolesi sta si zaradi dolgčasa v domači hiši našli nova lastnika. In čeprav si fetbajk mnogi predstavljajo kot snežno kolo, sva se najmanj vozila prav po snegu. Za sneg so smuči!

Švicarski nožiček

Fatbike je kot švicarski nož na kolesih, ki s tvojo pomočjo zna in zmore skoraj vse. Dobro se znajde na vseh terenih in podlagah. Odlično pleza. Široke gume z nizkim tlakom imajo neverjeten oprijem. A na strmem vzponu ga boš izkoristil le s primerno lahkim prestavnim razmerjem. Hitro boš ugotovil, koliko zob na prednjem in zadnjem zobniku najbolje ustreza moči tvojih nog. Široka, polprazna guma ukroti vse ovire na poti in ponuja kolesarju odlično stabilnost. To velja tako za vzpone kot spuste. Še najslabše se počuti na asfaltu, a tega se itak izogibamo.

Gume

Pravilen tlak v gumah je pogoj za uživanje na fetbajku. Nekaj nad pol bara (odvisno tudi od teže in načina vožnje), bi moralo iz tolsteža iztisniti največ. A tako nizek tlak je težko pravilno izmeriti. Manometri večine kolesarskih tlačilk so povsem neuporabni, saj se igla tja do enega bara sploh ne premakne. Rešitev je poseben merilnik ali pa namenska tlačilka za fetbajk. Počasi seveda dobiš občutek v prste, a do tja je dolga pot.

Še nekaj fizike: ko se boš na turi dvignil za 1000 metrov, boš opazil, da je guma precej bolj polna, kot je bila v dolini. Za spust jo boš moral spustiti, a previdno, da v dolino ne pripelješ s prazno. Če voziš z zračnicami, boš po zahtevnejših spustih opazil, da guma trese. Zračnica od udarcev dobi mehurje in vožnja, sploh če te v dolini čaka asfalt, je nekaj časa zelo neprijetna.

Naredi hitrejšega

Tubeless je seveda edina prava izbira za debeluha. Snejkbajtov sicer nisem imel, a sem s širokimi gumami povaljal nešteto trnov in en žebelj, pod katerim je tudi tubeless popustil. Z lepilnim trakom lahko zatesniš tudi navadne obroče, poiščeš ventilčke za enostenska platišča, kupiš liter tesnilnega mleka (nekaj ga bo ostalo za rezervo) in upaš, da ti bo uspe napihniti gumo.

Če si zloženo vzel naravnost iz škatle, boš morda imel težave. Pomagalo bo, da gumo najprej napihneš klasično, skupaj z zračnico, ki jo potem odstraniš. Guma se bo poravnala in vsaj po eni strani lepo ulegla ob rob platišča. Pri prvem polnjenju iz ventilčka odvij sredico, saj se bo tako zrak lažje pretočil v gumo. Tubeless guma je lažja in zaradi manjšega kotalnega upora hitrejša, kar se pri fetbajku občutno pozna.

Trdo spredaj, trdo zadaj

Moj fatbike je čisti trdak. Ima mehke gume in jekleno vilico, ki lepo “diha”. Vzmeteno vilico pogrešam toliko, kot singlespeedarji pogrešajo prestave. S takim kolesom se spet spomniš naravnega vzmetenja – dela rok in nog. Seveda pridejo trenutki, ko roke in noge več ne sledijo (pre)hitremu ritmu udarcev in moram poseči po dodatnem vzmetenju – zavori. Življenje pač ni potica.

Hvaležnost

Dober fetbajk je zvest in trpežen prijatelj, ki ti ne bo preveč težil. Srednji razred tehta nekje med trinajstimi in štirinajstimi kilogrami. Njegovo vzdrževanje je dokaj prijazno. Deli, ki so podvrženi obrabi, običajno niso iz “light & fast” kategorije, pa še manj jih je. Letos sem na kolesu naredil generalno: zamenjal sem ležaja v prednjem in zadnjem pestu, gonilni ležaj in spodnji del krmilnega ležaja. Zavorne ploščice in veriga ne štejejo, kaj več pa Činč ni našel.

 

Ideali, ideali

Fetbajk seveda ni idealno kolo. Takega ni. Tudi ni najboljše. A mnogi, ki so zbrali pogum za resen test, so se s širokimi gumami spoprijateljili in neskončno uživajo na njih. Že res, da včasih ob zavijanju na trdi podlagi guma ostane v svoji smeri, a tega se hitro privadiš. Glasnih gum tudi, težje pa njihove cene. One pod 50 evri so komaj vredne nakupa, navdušenci pa za njih odštejejo tudi štirikrat toliko.

Na klasičen kolesarski prtljažnik ga boš le težko stlačil. Standardi se ne ujemajo in pokazala se bo iznajdljivost domačega mojstra.

Je ali ni?

Morda so zadnji dnevi najinega druženja krivi, da sem ga za konec peljal še na sneg. Saj sva že bila na njem, a vse tisto so bile “službene obveznosti”. Čeprav tanki beli kopreni, ki pokriva Sorško polje, le s težavo rečeš sneg, sva se pobalinsko zapodila naravnost čez zmrznjene travnike in njive. Tako se čez leto že ne bi vozila. Do stez, ki sem jih že skoraj pozabil. Tja, kjer smo se včasih igrali in podili otroci. Pa še naprej, kamor majhni peš sploh nismo šli. Bele uhojene steze so mi odklenile nov svet. Tako blizu, a povsem neznan. Fetbajk je tudi za sneg!

Tadej Maligoj, hvala za fotografije!

Preberi še:
Oda debeluhom