Na otokih, kjer smo pred dobrim mesecem tekmovali, smo tokrat uživali. Saj ne, da na tekmi nismo, a tokrat je šlo manj za hitrost in bolj za zabavo. Pa ni veliko manjkalo, da bi ostali doma. Vremenska napoved za minuli vikend ni bila preveč obetavna.

 

Ta nepredvidljiva vremenska napoved

Ko jo gledaš doma, s sončne terase, si seveda pogumen in te obdobja dežja ter nekaj obljubljenih poletnih ploh in neviht ne moti. Če si sam, lahko z odločitvijo počakaš do konca, a ko gre s teboj skupina, moraš že pred zadnjo besedo vremenoslovca reči gremo, ali pa ne. Ker bo odločitev veljala za vso skupino, ta seveda ni prav enostavna.

Fantje iz Adria Bike so aprila rekli, da zaradi vetra ne gremo na Rab, mi pa smo se odločili, da nas dež ne bo motil in smo šli na Cres in Lošinj. Jasna noč nam je napolnila skledo optimizma, a ko so se v prvi svetlobi na vratih Jadrana pokazali kvarnerski otoki, nam je kolesarski pogum rahlo upadel, volja do potovanja pa seveda ne. Čez Krk so nas dobile prve kaplje, na trajketu je že deževalo in na Cresu lilo kot iz škafa.

 

Sreča spremlja pogumne

Načrt, da bi v soboto prekolesarili Cres, je seveda padel v vodo. Ker smo imeli na Lošinju rezervirano prenočitev, smo jo potegnili do tja. Upali smo, da se bo do popoldneva zlilo in bomo lahko prevozili vsaj del začrtane ture. Drugače bomo v Youth Hostlu pač igrali monopoli. Klemen se je že javil za bankirja.

Včasih sreča spremlja pogumne in tokrat je podala roko tudi nam. Še preden smo v Velem Lošinju razložili prtljago, je z neba nehalo kapljati. Po dolgi kavi so bile tudi naše poti že suhe in dan je bil rešen. Tura je bila celo daljša, kot smo jo načrtovali.

Seveda, za soboto je bil predviden dolgi Cres in ne karfjolasti Lošinj. Zaradi spremanjenih načrtov nas je v nedeljo čakalo nekaj več logistike in prevozov s kombijem. A pričakal nas je tudi lep sončen dan. Tisto, kar smo dodali sobotnemu Lošinju, smo morali odvzeti nedeljskemu Cresu, pa se ni nihče pritoževal. Le jaz sem malo večkrat pogledal na uro, saj smo morali loviti trajekt.

 

Ekipa, da te skipa

Ekipa je bila super. Punce so se sploh odlično držale, a tega sem na naših turah že vajen. Prav nič jih ni motilo, ko smo na Lošinju neštetokrat razjahali kolesa ter jih rinili skozi grmovje in nosili čez skale. Tudi strme nedeljske vzpone so premagale z nasmehom in zahteven spust z Lubenic je bil za njih nagrada. In edine so zbrale korajžo ter zaplavale v morju.

Mladost je norost, čez vodo skače, kjer je most. Tudi mi smo jo kar na glavo rinili proti morju in bili za neumnost, ali pa pogum, bogato poplačani. Prekolesarili smo Lošinj in Cres, počeli neumnosti in se smejali, kot že dolgo ne. Štirideseta so pač nova dvajseta.