Beseda “čiringito” prihaja s kubanskih plantaž sladkornega trsa. Delavci so med pavzami srkali kratek požirek nekakšne kave – čiringita. Kasneje so enako imenovali kolibe iz trsja, v katerih so stregli to pijačo. Pred 70 leti so tako poimenovali tudi bar na plaži blizu Barcelone.
Danes Španci z imenom “čiringito” označujejo vse bare in restavracije na plažah.

Dalibor

V Vignju na polotoku Pelješac stoji tik ob morju bar in restavracija Čiringito. To je “must be there” točka za vse adrenalinske odvisneže. V restavraciji kuha Dalibor. Kadar ne kuha, včasih tudi surfa.

A ko mu je Luka Gratej pokazal, da poleg surf deske obstaja še gorsko kolo, so ga bolj kot metri po morju začeli zanimati metri nad morjem. Luka je bil dober učitelj, Dalibor pa se je hitro učil. Učitelja še ni prekosil, vseeno pa je v kratkem času odlično obvladal kolo, postal gonilna sila ekipe MTB Pelješac in eden najboljših lokalnih poznavalcev skalnatih poti in stranpoti Pelješca. Sveti Ilija in njegova kamnita žlahta, ki je je na polotoku dovolj, so postali njegov drugi dom.

Dalibor je prijazen fant, ki vsakemu rad pomaga z nasvetom, še raje pa kar s turo. Besed “ne morem” (odjebi), ne pozna. To dobro vedo dolenjski bajkar Jože, naš bosanski agent Ozren in mnogi drugi, ki so kolo naslonili ob šank Čiringita. Res pa je, da večina tur na Pelješcu ni primerna za večino gorskih kolesarjev. Največ je takih, ki so enako bike kot hike. Ploska pedala in vzdržljivi čevlji so obvezna oprema. Za grobe skale in ostro trnje je škoda lepih, novih oblačil.

 

Sveti Ilija in “poskok”

Sveti Ilija je najvišja točka Pelješca. Da bi bil gora, mu manjka ušivih 29 metrov. A v glavah tistih, ki Gorsko kolesarjenje pišejo z veliko začetnico, je tudi Ilija gora. Vzpon nanj se začne pri 0 metrih, konča pa 961 metrov višje s fantastičnim razgledom na Velebitna eni strani, ter Korčulo in okrog nje posejane otočke na drugi strani.

Kdor ne mara (more) nositi kolesa, naj raje ostane v dolini. Prvič sem šel na Ilijo sam. Začel sem z asfaltnim vzponom, kasneje zavil na makadam in si kmalu naložil kolo na ramena. Pol ure kasneje me je presenetil gozd in velik del vzpona je bil spet vozen. Od kamnite koče do vrha so ponovno trpela ramena. Malo pod vrhom so me planinci opozorili, naj se pazim “poskoka”. Za tem imenom se ne skriva žaba ali kobilica, ampak modras. Dalmatinski so še malo bolj strupeni od slovenskih sorodnikov, a na srečo se nismo srečali.

Stoletna garancija

Drugič sem šel na Zmijsko brdo (tako domačini imenujejo Ilijo) z Daliborjem. Že na začetku sva jo ubrala po Napoleonovi poti, ki se lepo umakne asfaltu. Francozi sopred dobrimi dvesto leti zgradili kar nekaj uporabnih poti. Njihovo delo so sto let kasneje nadaljevali Avstrijci in prav pred kratkim so na občini dobili zanimiv dopis. Avstrijska zavarovalnica jim je sporočila, da je potekla stoletna garancija na gradbena dela. Stoletna garancija, saj ne moreš verjeti!!

Na vrhu naju je ujel veter in prava alpska megla. Seveda, saj je Ilija skoraj gora. Prvo tretjino spusta sva opravila po isti poti, potem sva zavila levo. Dalibor je pokazal, česa ga je naučil Luka. Res je mojster kolesa. Pot nazaj sem že poznal, saj sem jo prevozil (pa tudi prehodil) že sam, proti koncu pa me je Dalibor spet presenetil z lepim  dodatkom v strmo sotesko.

Saj smo na morju, kajne?

Zvečer nas je Dalibor povabil še na ribolov. Pravi da je to njegova terapija za stresne dneve v kuhinji. Z njegovo malo pasaro smo naredili krog proti Korčuli. Pili smo pivo, na eni strani je zahajalo sonce, na drugi vzhajala polna luna, le ujeli nismo nič. Še najbližje je bil Tomaž, ki je skoraj ulovil ribo. Da nismo ostali čisto praznih rok, je spet poskrbel Dalibor. Iz domače zaloge nam je dal tri lignje. Pečeni na oljčnem olju in s krompirjem so bili naslednji dan za večerjo, ko smo se s polotoka Pelješac preselili na otok Hvar. Prvomajski prazniki so bili res lepi.